katja jevsek Odkrito.si

Presenečena vremenarka na Pop TV! Tekle so solze ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za sredo, 24. aprila

duhovno privlačnost Petisvet.si

6 načinov, da postanete magnet za pozitivno!

mejni prehod, zastoj Svet24.si

Prihajajo prvomajski prazniki in prometni kolaps ...

MsFan Svet24.si

Pet dni je bila ukleščena v avtu

Tanja Žagar, Miha Vodičar Njena.si

Neprepoznavna Tanja Žagar: besna ga je vrgla ven

Iča Putrih Njena.si

Hči razkrila žalosten vzrok Ičine smrti

Aljoša Žvirc
Aljoša Žvirc
0 12.01.2019 10:10:16

Znova pomožni kolesi

Martin Metelko
Preveč časa je minilo in preveč razlogov je bilo podanih, da se mu ne bi usedli v misli. Zdaj so tam kot nekakšna zoprna usedlina, ki jo je težko očistiti. Vse to vpliva nanj, saj kadar se usede na sedež in želi obrniti pedale, kolo ne potegne nikamor ali pa sta oba skupaj pri vožnji majava.

Vrnil se bom v čas, ko sem se, kot vsa mladina, nabrana na kupu, učil voziti kolo. Mar niso bili to super časi? Spomnim se, ko mi je oče na obisku pri babici iz kleti pripeljal modrega BMX-a. Rogovega, seveda. »Vau, moj prvi picikl!« sem si po koroško mislil in že v mislih podoživljal, kako dirjam mimo umetno ustvarjenega kroga okoli poslovnih prostorov, ki so bili na sredini 'otočka'. Pa saj sem res dirjal, kot vsak neukročen otrok, a najprej z zoprnimi pomožnimi kolesi, ki so morala biti na zadnji osi, da ne bi prehitro končal v jarku ali travi nekje ob cesti. Toda prišel je čas, ko je bilo treba pomožna kolesa odstraniti in se podati v neznano z lovljenjem ravnotežja, koordinacijo nog, rok, pogleda ... In potem sem kar tako enkrat znal voziti kolo. No, sosedu z rdečo yugo florido se najbrž še zdaj, ko me vidi, 25 let po dogodku, pred očmi zavrti film, kako sem v enosmerni ulici pristal na pokrovu in pred vetrobranskim steklom njegovega vozila z mojim prelepim modrim BMX-om nekje na mojem hrbtu. Na karkoli že tisti moj sosed pomisli, ko me vidi, je kdaj tudi sam zagotovo uporabil krilatico ... saj veste, tisto, s katero nas vsi ves čas posiljujejo. »To je kot vožnja s kolesom, tega ne pozabiš nikoli.« Res je, da če dlje časa nisi na kolesu, se v prvih metrih malce loviš, a to je vse. Potem pa preprosto spet znaš kolesariti. Ne kot Primož Roglič, ki je glede učenja vožnje s kolesom pristavil še piko na i v poznejših letih in postal vrhunski kolesar. Skratka, ko se enkrat naučiš voziti kolo, ga znaš voziti vse življenje.



Kaj pa skakati s smučmi? Lahko to kar tako pozabiš? Kaj pa, če nekdo pride, pritisne stikalo in vaše skakanje ugasne kot luč v zatemnjeni sobi? Tistega osnovnega dela skakanja zagotovo ne pozabiš. Nikakor ne želim nikogar prepričati, da Peter Prevc ne zna več skakati. To je nesmisel. To preprosto znaš vse življenje, ko enkrat okusiš podporo in oporo zraka pod smučmi, pod telesom. In Peter skakati zna. V tem trenutku pač ravno toliko, da – resda s težavami pri telemarku, a vseeno – pristane nekje v bližini tistih, ki jih je nekoč premagoval za 20, 25 metrov na običajnih skakalnicah. Vsaj toliko. In ta nekoč niti ni tako daleč nazaj. Zgolj dve sezoni ali dve leti in pol od nepozabne Planice z več kot 100.000 gledalci v štirih tekmovalnih dneh. Govorimo seveda o izstopajoči sezoni 2015/16, ko mu nihče ni mogel seči do (zdaj večkrat prekletega) gležnja. Takrat ni bilo pomembno, ali si se pisal Gangnes in skakal globoko v 'poden' velikanke v Kulmu na svetovnem prvenstvu v poletih ali pa Freund, ki si ga vključno z Jurijem Tepešem sanjal vsako noč v tisti zares briljantni sezoni ob spominu na eno prej. Preskočil je vse. Tudi v poden in predvsem z mislijo o tistem norem, čudnem zaključku sezone 2014/15, ko se mu je iz rok izmuznil veliki kristalni globus. Lahko si se pisal Hayböck, Forfang, Kraft, Tande, Kasai, Freitag ali v poletih Kranjec ali Fannemel. Kakorkoli že, Petru nisi predstavljal (pre)visoke ovire, da te je premagal. Kaj premagal. Zrušil, demotiviral in uničil. V novem točkovnem sistemu z odbitki, pribitki in nižanjem ter višanjem zaletišča so bile zmage podobne tistim, ki jih je v času največje prevlade dosegal Adam Malysz. Če ne bi bilo nespametne žirije v Oberstdorfu na turneji (v njej je sedel Miran Tepeš), bi se vpisal tudi med nesmrtne in se pridružil Svenu Hannawaldu kot zmagovalcu vseh štirih tekem, še preden se mu je kot prvi lani pridružil Kamil Stoch (morda letos celo Rjoju Kobajaši). V tekmovalnem obdobju 2015/16 je bilo vse skupaj videti igraje. Kot denimo napoved Gorana Janusa, ki je postavil mejo, da bo do začetka marca 2016 Peter imel v žepu veliki kristalni globus. In ga je imel. Natanko v Kazahstanu ob koncu februarja je lahko rekel, da ima v rokah prej tako izmuzljivi globus. Tako prevladujoč je bil.




Poudarek je na pretekliku, saj se zdaj zdi, da bi bil trenutno uspeh že, če bi se uvrstil na vse tekme, na katerih bi nastopil, kaj šele, da bi razmišljali o tem, da bi si pokoril vso konkurenco. Če boste primerjali Petrove skoke iz Oberstdorfa 30. decembra 2015 in tiste tri leta kasneje na isti skakalnici, bodite pozorni na grozljivo pokončno podobo skakalca v zraku. Brez agresije, brez prave smeri. Kot bi bil to neki drug skakalec, ki ga je dogajanje v zadnjih treh letih preoblikovalo iz šampiona v povprečnega skakalca. Sam nikakor ne vidim načina, da bi se uspel v letošnji sezoni sestaviti do te mere, da bi bil konkurenčen, kot si sam želi. V sezonah, ki sta sledili tisti vrhunski, je še bilo nekaj sarkazma, nekaj ironije, bistroumnosti, s čimer je želel odvrniti pozornost od večnega vprašanja, kaj je šlo tako narobe, da je videti kot bleda senca prevladujočega orla. Zdaj še tega ni več. Oziroma tega vsaj nismo videli na nemškem delu letošnje turneje. Bili so zgolj dolgi pogledi v kamero ali mimo nje v neznano ob kratkih izjavah v izteku. Zdaj ni več daljšega povpraševanja novinarjev, analiz, iskanja svetega grala. Saj so vendar tudi Petrovi odgovori odkriti, iskreni, da ve, kaj gre narobe, a ne ve, zakaj. Očitno smo vsi tisti, ki ga podrobneje spremljamo, že malce polni iskanja takšnih in drugačnih razlogov, obračanja vedno podobnih krilatic in upanja, da bo kmalu spet vse drugače. Slišali smo že vse, kaj bi bilo lahko narobe, pa se ni nič spremenilo. Od pomanjkanja občutkov zaradi preveč stresnega obdobja evforije in vsega, kar uspehi prinesejo za seboj, prek težav v počepu, ko se vse kar naenkrat poruši, pa do tega, da smuči ne pridejo prav pred njegovo telo. Tu so še psihične posledice padca v Kuusamu, ki smo jih vlekli celotno sezono 2016/17, pa težave z gležnjem in dve operaciji, zaradi katerih je izpustil celotno pripravljalno obdobje pred letošnjo sezono.



Delno sem prepričan, da je šlo vsaj v majhni meri za izgovore (ne seveda pri gležnju) zaradi pomanjkanja motivacije. To je vedno težava po takšnih sezonah, kot je bila njegova med novembrom 2015 in marcem 2016. A če za trenutek pustim ob strani motivacijo in predpostavim, da si Peter na vso moč želi spet tekmovati – ne samo tekmovati, ampak zmagovati, kot je to počel kar nekaj sezon v svetovnem pokalu –, mar ni strašna misel na to, da mu ob vsej tej želji ne gre, da kolo ne spelje? Nič čudnega, da mu nadaljevanje turneje po 61. mestu v kvalifikacijah ne predstavlja več smisla. Sam ne vem, kako bi se spoprijel z dejstvom, da mi nekatere stvari ne gredo več od rok in nog. Če bi kar naenkrat le še brcal žogo brez nekega smisla in udarjal teniško žogo čez ograjo za osnovno črto? Lahko bi dejal, da igram nogomet in tenis, a bi se ob tem počutil slabo. Kot antireklama za oba športa. Prepričan sem, da se zdaj tako počuti Peter. Nekoč vodilni skakalec, ki je na trenutke pozabil dobro skakati in pozabil, kako se ob koncu skoka prilepi telemark. S stotimi vprašanji, brez odgovorov, brez rešitev. Samo s slabimi skoki in z nekonstantnostjo, ki v športu občutkov lahko poruši še tisto malo stabilnosti, ki jo v sebi nosi nekoč tako vrhunski skakalec, kot je Peter po nekaj dobrih treningih. V decembrski kolumni za revijo vašega in našega časopisa sem vas želel prepričati, da je le še vprašanje časa, preden se bo Peter Prevc vrnil v sam vrh. Zdaj nisem več prepričan. Sploh. O tem so me takrat prepričali komentarji vpletenih, ki so ga videli na treningu. Od trenerja do kolegov v reprezentanci. Sicer nisem napisal, a sem si mislil, da so tudi skoki kot vožnja s kolesom. »Le nekaj vaj in vožnje po dolgem času in takoj boš spet na vrhu« bi nekako povzel tisti zapis. Pa zdaj, kot rečeno, nisem več tako prepričan. Preveč časa je minilo in preveč razlogov je bilo podanih, da se mu ne bi usedli v misli. Zdaj so tam kot nekakšna zoprna usedlina, ki jo je težko očistiti. Vse to vpliva nanj, saj kadar se usede na sedež in želi obrniti pedale, kolo ne potegne nikamor ali pa sta oba skupaj pri vožnji majava. Preveč je drugih misli, ki motijo vse potrebne funkcije. Za vožnjo kolesa. Vožnjo po zaletišču. Odskok, pristanek v telemark. Podobo besnečega orla v zraku, ki hrepeni po dnu skakalnice.

Značke: peter-prevc, prevc, skoki

Članki iz rubrike