Ujeti v vrtinec človeške gnilobe

Zgodba, ki jo bom opisal v začetku, je skrajno hipotetična. Gre nekako takole: Slovenci imamo najboljšega sodnika na svetu. Vsi mu priznavajo, da je najboljši. Z naskokom. V zadnjih štirih letih je sodil finale svetovnega prvenstva, finale evropskega prvenstva, trikrat je bil glavni v finalu lige prvakov, enkrat v finalu lige Europa, dvakrat je pravico delil na tekmi za evropski superpokal. In vsakič je svoje delo opravil brez kakršnekoli napake. Ampak ker prihaja iz Ljubljane, ne more soditi na večnem derbiju med Olimpijo in Mariborom. Potem se poroči z dekletom iz Bele krajine in se preseli v Kanižarico pri Črnomlju in nenadoma lahko sodi na večnem derbiju. In spet svoje delo opravi brez napake. No, na naslednjem se mu zgodi prva napaka v karieri, nehote oškoduje Maribor in narod kriči: "Gnida žabarska, nesnaga ljubljanska, prekleti navijač Olimpije!"

Takšnega sodnika seveda nimamo. Imamo pa sodnike, ki grešijo, ki delajo napake. Ker so zgolj ljudje. A seveda sodijo tudi dobro. In imajo za sabo nešteto tekem brez ene same napake. Toda takrat jih nihče ne pohvali. Ko se jim pripeti napaka, pa … Potem pa gonja, zlivanje gnojnice. In nizkotno iskanje bizarnih, grozljivih razlogov, zakaj se je nekdo zmotil. Potem je kriv zgolj zato, ker se je rodil tam, kjer se pač je. Ker logika je pač takšna: vseh 250.000 Ljubljančanov je deklariranih navijačev Olimpije, vseh 150.000 tisoč Mariborčanov navija zgolj in samo za Maribor, vseh 37.000 Celjanov drži pesti za Celje, vseh 35.000 Kranjčanov navija za Triglav. In tako dalje. No, popravek: Kranjčani navijajo tudi za Olimpijo. In Ptujčani navijajo za Maribor. In vsi Prekmurci navijajo za Muro. Lahko bi nadaljevali in zadeve bizarno razširili. Tako ekipi enajstih temnopoltih igralcev nikdar ne more soditi belopolti sodnik. Uh, kaj ni to že rasizem? Da, rekli bi, da je. Kot bi bila nestrpnost, če bi rekli, da musliman ne more soditi ekipi enajstih katolikov. Ker je, po tej gnili logiki, pač nestrpen do vseh katolikov. Seveda ne puščamo možnosti, da ni tako.

In s tem zgolj vedno bolj odpiramo Pandorino skrinjico, kar bo na dolgi rok poskrbelo za kaos grotesknih razsežnosti. In ko bo prišlo vse tako daleč, bomo Amirju Derviševiću očitali, da je na derbiju storil napako, ker je pač Ljubljančan. In da je Rok Kronaveter zgrešil enajstmetrovko, ker je Mariborčan. Pa da je Aljaž Ivačič štiri gole na tekmi z Domžalami prejel, ker je Domžalčan. Potem bomo na večni derbi pripeljali sodnika iz Avstrije, a ko bo storil napako v korist Olimpije, bomo rekli, da jo je storil načrtno, ker je trener zmajev pač Avstrijec. Kje se ta norost konča? Kako daleč bomo šli v tej nesmiselni obsesiji? Bomo preverjali tudi, od kod prihajajo sodnikovi stari starši? Bo sodnik iz Ljubljane neprimeren celo za tekmo Olimpije, ker je poročen z Mariborčanko? Bomo naslednjič za okrepitev Rudarja iz Afganistana rekli, da ne sme igrati, ker bo imel okrog pasu opasano bombo?

Skrajnost vodi le v dodatno skrajnost. In končno pogubo. Pogubo človeških vrednot. Zato, ljudje božji, ustavimo se! Umirimo strasti. Stopimo že ven iz tega bolnega vrtinca človeške gnilobe, ki priča zgolj in samo o tem, kdo smo. In na to, kar danes vidimo v ogledalu, nikakor ne moremo biti ponosni.