Po zadnjem prvenstvenem krogu se je podoba vrha lestvice nekoliko spremenila, prednost Maribora pred Olimpijo se je povečala na šest točk in zdaj ni več nikakršnega dvoma, da bo zasedba iz Ljudskega vrha prezimila na prvem mestu. To je pred preostalimi 180 jesenskimi minutami obetavno spoznanje, toda zaradi tega nalogi na zahtevnih gostovanjih ob Kamniški Bistrici in na stadionu Ob jezeru kakopak ne bosta nič manj zahtevni. A krepko se bodo morali potruditi tudi zmaji, ki jih pred odhodom na zimski oddih čakata preizkušnji v Kidričevem in Novi Gorici.
Ljubljančani so se za letos od Stožic poslovili s spektaklom, po katerem so le redki lahko ostali ravnodušni. Nihče od tistih, ki se jim po žilah pretaka zeleno-bela kri, ni mogel verjeti, kaj se je v končnici pripetilo njihovim ljubljencem, na drugi strani so se muraši veselili velike točke, bolj ali manj nevtralni opazovalci pa niso skrivali simpatij do črno-belih navijačev, ki so v prestolnici poskrbeli za nekaj edinstvenega. Za nekaj, kar ne bo tako hitro pozabljeno; o tem večeru se bomo gotovo pogovarjali tudi čez nekaj let.
V soboškem prvoligašu so na najboljši možni način uresničili nadvse ambiciozen projekt o 2000 navijačih na največjem stadionu na sončni strani Alp. Celo presegli so ga, saj jih je bilo še nekaj več, prizori na južni tribuni pa so bili izjemni. Hkrati se je pisala zgodovina, saj takšne podpore gostujoča ekipa v slovenskem prvenstvu še ni imela. Ali pa jo je morda imela enkrat, in sicer leta 2001, ko so mariborski navijači romali na legendarni bežigrajski stadion in po remiju slavili naslov prvaka.
Privrženci Mure pa niso navdušili »le« z množičnim obiskom, temveč tudi s tem, kako so spodbujali svojo ekipo. Toliko strasti na tako majhnem prostoru je težko videti, težko doživeti, prav tako kot toliko iskrenega veselja. Ni bilo niti najmanjše potrebe, da bi za primerno ozračje skrbeli ultrasi, vse se je dogajalo spontano in vse skupaj je minilo brez najmanjšega incidenta. Niti zadišalo ni po njem …
V najlepši obliki smo dobili vnovičen dokaz, zakaj slovenska prvoligaška druščina potrebuje Muro, zakaj je z njo dobila novo razsežnost, ki smo jo tako zelo pogrešali, a hkrati je seveda neizpodbitno dejstvo, da Mura potrebuje prvo ligo. Že res, da so Prekmurci zasvojeni z nogometom in da obožujejo črno-bele, toda v zadostni meri jih vendarle lahko zakuri le tekmovanje med elito. Logično, mar ne?
