Čas, ko se spodobi počistiti pred pragom, v prvi vrsti lastnim. Kar je sicer najtežje. Da se v novo leto s seboj odnese čim manj odvečne prtljage. Inventure ob kozarčku vina, ker v vinu je bojda resnica.
Tole mi že dalj časa leži na duši – kdor prizna, pa mu je, kot pravijo, pol oproščeno. Nisem verjel, da bi bil lahko uspešnica (tudi) v ligi NBA. Ligi, ki resnici na ljubo edina nekaj šteje. Pa brez zamere, evroliga, ABA ... in vsi vi, ki ju z užitkom spremljate. Nisem verjel, pa čeprav je tu, na stari celini, vzel vse, kar je mogoče vzeti. In osvojil vse, kar je mogoče osvojiti. Nisem verjel v prvi vrsti zaradi tega, ker je evropska košarka oziroma evroliga v mojih očeh v najboljšem primeru druga liga. Pripravništvo. ŠKL. Liga za vse tiste, ki niso dovolj dobri ali pa so prestari, da bi igrali v NBA. Nisem verjel tudi zato, ker nima nobene izrazite lastnosti, s katero bi onstran Atlantika našel svojo tržno nišo oziroma svoj prostor pod soncem; ni namreč nebeški skakalec ali nezgrešljiv ostrostrelec. Nisem verjel, ker je na videz deloval premehko. Prepočasno. Premalo atletsko. Premalo poskočno. S preveč kožne gube. Pre... debelo. Kot salama Poli, ki mu je glede na objave na instagramu precej pri srcu. Premehek, prepočasen, premalo atletski, predebel, sploh za košarko oziroma ligo, v kateri so bile mišice in skakanje pod nebo v zadnjih desetletjih obvezna oprema. Nisem bil edini, navsezadnje je bil podobnega mnenja tudi mož po imenu Charles Barkley, ki je v košarki videl in doživel vse. Pa globoko v sebi najbrž še marsikdo. Tudi tisti, ki mu dandanes pišejo in pišemo najlepše hvalospeve. Morda tisti celo najbolj od vseh. Vsaj tako je ponavadi.
Bil sem prepričan, da bo podoživel usodo Miloša Teodosića. Ko bodo trenutki genialnosti, ki bodo pristali med vrhunci večera, ostali v senci serije manjših poškodb, skopo odmerjenih minut in predstav, v katerih bo razločno videti, da ne spada v to košarko oziroma to ligo. Ko bo vse skupaj nenaravno. In ko se bo vse skupaj kmalu sprevrglo v nestrpno čakanje na prvo priložnost, prvo letalo, da pobegne »domov«. Kjer se igra igra po njegovem okusu.
Izgubljena stava
Nikoli ni lahko priznati, da si se (z)motil, sploh ko veš, da bo šlo nekaj sto evrov, ko boš čez slaba štiri leta poskušal napojiti vsa tista globoka grla, ki ti bodo v zahvalo ves večer pod nos metala očitke »A sem ti rekel?!«. Bilo je namreč nekega julijskega večera, po še eni teniški partiji, ko smo serijsko praznili vrčke ter modrovali o vsem in vseh. Tudi o Luki Dončiću in košarki. Peščica nas, recimo, starejših, ki vedo kdo – in kaj – je bil Larry Bird, ter kopica mladičkov, ki so prepričani, da se je košarka začela z LeBronom Jamesom ali v najboljšem primeru Michaelom Jordanom. Bil sem precej sam, osamljen v svojem stališču, da bo Luka Dončić onstran velike luže zgrešen primer. Darko Miličić 2.0. No, morda ne tako drastično oziroma ekstremno kot ta zdaj že nekdanji srbski košarkar, danes pa sadjar, pa vendar. Padla je stava, da bo čez štiri leta natanko na ta dan in ob tej uri znova igral v Evropi. V ŠKL. In zdaj sem eden tistih, ki se morajo po le nekaj mesecih oziroma trideset in še nekaj tekmah posuti s pepelom. Stava je izgubljena.
Ne bi se mogel bolj motiti in ne bi mogel biti bolj vesel, da sem se motil. Dončić me vrača v mladost, v čase, ko sem se zaljubil v NBA. V čase, ko se je Dan Peterson na TV Koper Capodistria drl »Fenomenale!« in »Pandemonio!«. V čase Magica in Birda. Košarkarjev s potezo več. Dončić je videti kot Larry Bird. Ni hiter, a ga nihče ne ustavi. Ni najbolj poskočen, a ga nihče ne preskoči. Ni najbolj ... a nihče ga ne ... Vstavite po želji. Čeprav je povsem drugačen tip igralca kot LeBron James, statistične rubrike polni podobno kot najbolj dominanten igralec 21. stoletja. Danes je pri komaj 19 letih videti kot popoln paket. Kot da že leta in leta igra v ligi NBA, a smo še vedno zgolj pri številki 34. Tekem, ne let.
Ni ga Evropejca, ki bi tako silovito zakorakal na NBA-parkete. Ob tem je seveda treba poudariti, da je v ligo NBA prišel morda celo v zanj najbolj primernem obdobju – ko njegova igra in njegova košarka lahko prideta do izraza. In ko se na Evropejce ne gleda več zviška, kot pred dvajset in še nekaj leti. Pomagalo je tudi, da je prišel v klub s trenerjem, ki zna izkoristiti njegov(e) talent(e). Tu ni hiper visokega ritma, dirjanja »run and gun«, ampak gojijo metodično košarko. Ki v letošnji sezoni bržkone še ne bo prinesla končnice, a njihov, predvsem pa njegov, čas šele prihaja.
»Hater« postane »believer«
Naj se vrnem na začetek zapisa. Nisem bil pripravljen na vrat na nos skočiti na njegov vlak. Ko se je začel »hype«, ko se je razpasla dončićmanija, to umetno napihovanje neke zgodbe, ki sicer ni niti najmanj potrebovala napihovanja, se je dvom oziroma neke vrste odpor še razrasel. Dvomljivec je bil na dobri poti, da postane »hater«. »Neverjetno, čudežno, še nikoli videno!« je vsako jutro vpilo z zaslona, ob tem pa se je iskalo bizarne statistične podatke. Napihovanje, h kateremu smo svoj lonček seveda pristavili tudi mi na Ekipi.
Toda po drugi strani – kdaj, če ne zdaj. Mali zna, mali obvlada in užitek ga je gledati. Njegove številke so LeBronove, v njegovi igri pa je nekaj – ali precej – Magica. Vic, šarm, romantika; imenujte, kakor hočete. Ne le da igra, ampak se igra košarko. Po svoje nam je vsem pokazal, da je košarko mogoče igrati tudi drugače. Tistemu sloganu višje, hitreje, močneje je dodal še pametneje. Vsekakor izumirajoča vrsta.
Dan Peterson je že v penziji, pa tudi sredi noči je z leti vse težje vstajati, a se izplača. Dva komada se ob pisanju teh vrstic po še eni neprespani noči vrtita po glavi starega rokerja. I'm a Believer skupine The Monkees in Can't Take My Eyes Off of You Frankieja Vallija. Zdaj sem vernik in predober si, da bi bil resničen. Predvsem pa ne morem odvrniti pogleda.
