meglic tomi 4_5pot_v160 Odkrito.si

Tomiju Megliču srce ukradla znana slovenska ...

Polona Sepe Svet24.si

Poslovila se je ena prvih slovenskih režiserk

woman-2607647 Petisvet.si

To izda slabo osebo, dobro pa ...

zalog, železniška postaja, policija, sumljiv predmet1 Svet24.si

FOTO: Potrjeno! V ljubljanskem Zalogu je bilo pod ...

Romeo Beckham, David Beckham Svet24.si

Victoria dala zeleno luč: Beckhamov 16-letni sin ...

bff vichy friends Njena.si

Slovenke v najboljših prijateljicah iščejo ...

maja keuc obrez Njena.si

Maji Keuc je prekipelo, izpovedi glasbenikov ...

Andrej Miljković
Andrej Miljković
10 13.12.2018 11:14:22

In čas je, gospod Mandarić, da se za naslova zahvalite … Zahoviću

Ko bo Olimpija pravočasno, kot so zapisali vestni uslužbenci kluba, sporočila ime novega trenerja, me bo spravila v precej neprijeten položaj.

Spoštujem te ljudi, ki spišejo več izjav za javnost kot kdorkoli na svetu in zgolj opravljajo svojo službo za svoj ljubi kruhek. In vsekakor bom spoštoval tudi naslednjega strokovnjaka, ki se bo odločil usesti na ljubljanski stolček neizbežne (poklicne) smrti, ker bo pač bodisi verjel v svojo trenersko vizijo bodisi potreboval obljubljene denarce. A ob vsem tem spoštovanju smo prišli tako daleč, da ljubljanskega kluba ob imenovanju naslednika Zorana Barišića ne bom mogel jemati resno. Preprosto ne bo šlo.

Enostavno mi ne poklicno razmišljanje ne zdrava pamet povprečnega odjemalca električne energije ne dovolita, da bi zaprl oči, stisnil zobe in posegel po stavkih, primernih v trenutkih takega imenovanja. Že ko so letošnjega 5. septembra prej omenjeni avtorji neštetih sporočil za javnost zapisali, da bo avstrijski strateg Barišić naslednje tri sezone trener Olimpije, sem se ob to preprosto moral spotakniti. Le kako bi lahko ravnal drugače, ko pa je s trdilnim stavkom o naslednjih treh sezonah z istim strategom govoril klub, ki je pred tem v treh sezonah poskrbel za to, da je okroglih deset trenerjev zaplesalo ples dvanajstih trenerskih menjav.

Že novica o podpisu triletne pogodbe bi na tem vrtiljaku s povprečno trenersko menjavo na vsake tri mesece zvenela absurdno, Olimpijin izbor besed je zvenel nadrealistično, in če tega niste dojeli tedaj, morate dojeti tri – jasno, kaj pa drugega – mesece pozneje. Torej zdaj, ko se je Barišićevo triletno vodenje končalo s tradicionalno ameriško-srbsko giljotino, pod katero leži že enajsta glava, če tistih oslovskih (prosto po Marijanu Pušniku) dvakratnih ne štejemo. In tako morate razumeti, da ob pravočasni (karkoli to pač pomeni) izbiri naslednjega (ne)srečnika marsikdo ne bo mogel normalno govoriti o pogodbi, kaj šele pisati stavkov, da bo ta izbranec Milana Mandarića Olimpijo vodil leto, dve, tri.

Veste, kaj – še dlje bom šel. Storil bom še več kot to, da se bom ob zagotovo pompozni in vzneseni predstavitvi novega trenerskega mesije izognil stavkom, ki z naslova ljubljanskega kluba nehote zvenijo kot najbolj bistroumne domislice največjih mojstrov gledališča absurda. Že zdaj vem, da naslednjega trenerskega velemojstra, rojenega zmagovalca, izgubljenega dvojčka Pepa Guardiola (oziroma kakorkoli se ga bo Madarić z vrlimi svetovalci odločil poimenovati) svojim odjemalcem sploh ne bom predstavil kot novega trenerja Olimpije, temveč kar kot naslednjega, ki to kmalu ne bo več.

Po trinajsti menjavi in v pričakovanju dvanajstega trenerja, že petega zgolj v tej sezoni, drugače pač ne morem. Sploh če se spomnim, da je pred valčkom Stolica-Linta-Barišić z obveznim dodatkom plesnega libera (z vsem spoštovanjem do njega) Safeta Hadžića giljotinski predsednik zeleno-belih z najbolj trapastimi utemeljitvami v nogometni zgodovini odstavil zgodovinsko uspešnega (in zdaj pri Rijeki ponovno sijajnega) Igorja Bišćana. Kot da ta zdaj že legendarna odstavitev ne bi bila dovolj bebava že sama po sebi, z vsakim od štirih (in neizbežno najmanj petih) letošnjih Bišćanovih naslednikov postaja še bolj groteskna.

Pravzaprav je prišla že do točke, na kateri je vsako norčevanje prizanesljivo, na kateri noben sarkazem, nobena ironija ne moreta biti dovolj močna. Je pa na tej točki vendarle treba paziti, kajti v celotni zgodbi o rekordnem sekalcu trenerskih glav obstaja tudi paradoksalni absurd dejstva, da ima taisti Mandarić v svoji četrti sezoni na čelu Olimpije za seboj tri tekmovalna obdobja, v katerih je dvakrat postal slovenski prvak in to pomlad enega od državnih naslovov oplemenitil z dvojno krono.

To so dosežki, zaradi katerih še vedno obstaja kar veliko navijačev Olimpije, ki menijo, da je bilo vse skupaj vredno in da je predsednik z njimi povsem upravičil vse svoje, v naših očeh večinoma epsko trapaste poteze. Drži, teh uspehov Mandariću ni mogoče vzeti. Je pa ob predpraznični trinajsti trenerski menjavi skrajni čas za doslej najbolj neposredno izpostavljanje Božička (ali dedka Mraza, kakor vam drago), ki je za zeleno-bele lovorike v mojih očeh zaslužen bolj kot stric iz Amerike.

Mandarić je ogromno dobrega za Olimpijo naredil s svojo prisotnostjo, to mu je treba priznati in to je najbolj logično. Seveda se nikoli nismo pogovarjali o tem, ali je ljubljanskemu klubu pod 80-letnim srbskim poslovnežem slabše, kot mu je bilo v popolnem razsulu pred tem. Ne more mu biti, kajti dedek Milan je prinesel denar, pripeljal je dovolj kvalitetne nogometaše za dvig Olimpije nekaj stopničk višje, vložil je tudi v nekaj drugih, za resno podobo kluba nujnih struktur. A prepričan sem, da mu ob mačehovskem odnosu do teh igralcev in do skoraj enako številnih trenerjev ne bi uspelo stopiti povsem na vrh, če svoje vloge ne bi odiral športni direktor … Maribora.

Da, eden in edini Zlatko Zahović. V to smer sem že razmišljal in smo že razmišljali, tudi javno smo se na papirju s tovrstnimi mislimi poigravali že nekajkrat. Ta priložnost, ob kateri bo Mandarić še eno v nizu neumnosti upravičeval ravno s svojimi dosežki, pa je naravnost idealna za še bolj konkretno izpostavljanje. Še več, gre za priložnost, ob kateri bi namesto omenjenega upravičevanja morali videti zahvalo. Mandarićevo Zahoviću. Zahvalo za to, da je najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance tako neverjetno slabo sprejel ogrožanje mariborskega statusa popolne nedotakljivosti, da jo je v veliki meri razbil kar sam.

Zahvalo za to, da je sredi nekega, trenutnemu zelo podobnega ljubljanskega trenerskega valčka športni direktor vijoličastih pošiljal tista (saj veste, katera) sms-sporočila, v lastnem klubu uspel ustvariti primerljiv kaos ter Olimpiji dovoliti skok skok na vrh. Ter zahvalo za to, da si je Zahović tiskovno konferenco (saj veste, katero), suspenz in ves spremljajoči cirkus privoščil ravno tedaj, ko je njegov prijatelj Milan želel odpustiti Bišćana že precej pred koncem prejšnje sezone. Tiste, v kateri je tiskovna konferenca (saj veste, katera) posredno vodila tudi do trenerskega harakirija Darka Milaniča na odločilnem derbiju.

Predvsem pa je Zlatkova nepremišljenost (če sem zelo prizanesljiv) ponovno ustvarila razmere, v katerih je mariborsko sektaško tiščanje glave v pesek povzročilo več škode in stalo več kot Olimpijin cirkus. Naj si o Bišćanu in njegovem pečatu mislim vse najboljše, brez Zahovića kot paradoksalno največjega Mandarićevega zaveznika in pomočnika tudi v tem primeru ne bi šlo. Preprosto ne bi. To pa je hkrati tudi odgovor na vprašanje, kdo ali kaj lahko Olimpijo reši v tej sezoni.

Članki iz rubrike