Ravno v teh dneh je minilo četrt stoletja od tistega spektakla v domu Sportova, skoka Uroša Šerbca na mizo legendarnega pisca Dela Francija Božiča in v objem takratnega novinarja Ekipe, kasneje generalnega sekretarja RZS Gorana Cvijića. Ko je legendarni Sarač, Zlatko Saračević, obsedel v nekem kotu igrišča in se začel zavedati, da se kot branilec naslova olimpijskega prvaka od rokometnih igrišč ne bo poslovil v Sidneyju. Ker bodo tam Janezi. Kakšno rivalstvo je to takrat bilo! Zaradi nacionalnih vzgibov, zaradi vseh tistih vročih derbijev Celja in Zagreba v ligi prvakov, spominov na neke druge čase … Redki avtomobili s slovenskimi registrskimi tablicami so se tistega večera iz hrvaške prestolnice v Slovenijo vrnili nepoškodovani.
Danes, 25 let kasneje (oziroma točno 21 od zmage Slovenije nad Hrvaško v polfinalu Eura v Tivoliju), od t(ist)ega vročega sosedskega rivalstva na rokometnih igriščih in ob njih ni ostalo veliko. V to smo se lahko prepričali v teh tednih v Zagrebu. Lahko se Slovenci ‘palimo’ na obračune s Hrvati, lahko (si) govorimo, kakšni veliki rokometni spopadi so to, ampak … Osvajalci štirinajstih kolajn z največjih tekmovanj, med njimi zlatih z olimpijskih iger v Atlanti 1996 in Atenah 2004 ter s svetovnega prvenstva na Portugalskem 2003, so v teh 25 letih zgradili neko novo rivalstvo. Oni se ‘palijo’ na Francoze, dobitnike 23 odličij z velikih tekmovanj. In to kako goreče, medtem ko po enem bolj norih polčasov hrvaške reprezentance kar znotraj štirih stena Arene palijo cigarete, da so hodniki povsem zadimljeni.
Slovencem in naši himni nekaj dni prej, ko je bila mogočna zagrebška dvorana prav tako razprodana in ko je Hrvatom prav tako šlo za biti ali ne biti, ni žvižgal nihče. Ajde, enkrat ali dvakrat smo s tribun slišali skandiranja ‘malo vas je, malo vas je, pi*kice’, ampak ne bomo bolj papeški od papeža, tudi to je del kulture, je*iga. Pa še to nevljudno sporočilo Hrvatov Slovencem je izzvalo ravsanje igralcev obeh ekip tik pred polčasom.
Ko so v mesto prišli Francozi, je zavladalo obsedeno stanje. »Ko je takole, je možno vse,« nam je v Areni sosednjem nakupovalnem centru, nabitim s hrvaškimi vaterpolskimi kapicami, dresi, zastavami dejal eden iz velenjske navijaške delegacije, ki je prišla podpret Maria Šoštarića. V zraku je res bilo čutiti neko nenavadno energijo, ki je napovedovala tisto, kar je sledilo. Pravo norišnico z eksplozijo navdušenja. Oziroma več njih.
Do prve je prišlo, ko je uradni napovedovalec nekaj minut pred prvim žvižgom nemških sodnikov sporočil, da je Zrinka Ljutić zmagala v Schladmingu. Na juriš. Nove so si ena za drugo sledile, ko so Zvonimir Srna, Ivan Martinović, Marin Jelinić, Mateo Maraš in druščina parali mrežo francoskega vratarja, ki ni (bil) ne t, kaj šele o od Thierryja Omeyerja. Dominik Kuzmanović, nekdanji varovanec Branka Tamšeta, ki si je z neko drugo velenjsko družbo prav tako v živo ogledal polfinale, pa branil kot nor. »Kuzma, Kuzma, Kuzma, Kuzma …« je grmelo. Potem pa napevi bojnih, domovinskih in ljudskih navijaških pesmi, ki jih imajo Hrvati v nasprotju s Slovenci približno toliko več kot obale ob Jadranskem morju. Neopisivo, Srce vatreno, Samo jedno, Moja Croatia, Mojoj lijepoj zemlji Hrvatski, Neka pati koga smeta, Kako je dobro vidjeti te opet, Malo nas je al' nas ima, Lijepa li si … Zaprešić Boys, Thompson, Stoka, Daleka Obala, Novi fosili … Didžej v dvorani je palil zvočnike, napovedovalec navijače, navijači rokometaše – vsi skupaj so bili kot v transu. In potem je pač tako, kot je bilo proti Francozom.
Iz Slovenije lahko pred vzdušjem v dvorani in predstavo izbrancev Dagurja Sigurdssona samo snamemo klobuk. Vsa čast, kaj takšnega si je na sončni strani Alp, kjer so navijaške pesmi bodisi na hojladri bodisi jih ni – opravičilo redkim izjemam –, na tribune pa se je vsaj na reprezentančne tekme v precejšnji meri preselila navijaška kultura iz Planice, težko predstavljati. Verjetno gre to skupaj z ukoreninjenim domovinskim ponosom z roko v roki z galamo, ki so jo Hrvati zganjali na igrišču. Igrali so s peno na ustih, noži med zobmi, če nas lahko malce zanese izven športnih okvirjev, in tako presegli sami sebe.
Še malo bolj kot nas z zgornjima primerjavama je iz športnih okvirjev zaneslo evforične hrvaške navijače, ki so – to vendarle moramo izpostaviti – nevtralnemu ljubitelju, ki je prišel uživat v vrhunskem rokometu in sijajnem vzdušju, malce pokvarili končno sliko. Rokometno rivalstvo med Hrvaško in Francijo, Ivanom Balićem in Nikolo Karabatićem, zmaga Francije v finalu svetovnega prvenstva leta 2009 v Zagrebu itd. gor ali dol: tisto neumorno žaljivo skandiranje Hrvatov Francozom je bilo pretirano. Odveč. Nepotrebno. »Malo vas je, malo vas je, pi*kice, malo vas je, malo vas je pi*kice, malo vas je, malo vas je, pi*kice, malo vas je, malo vas je pi*kice.« To je iz ust na tisoče Hrvatov odmevalo med malodane vsakim francoskim napadom.
Gospa blizu sedemdesetih ali pa še kako leto čez je še med polčasom, ko smo šli nekateri ob cigareti ohladiti ušesa na hladen zagrebški zrak, drugi pa prav tako ob cigareti na povsem zadimljen hodnik ogrevati glasilke za drugi polčas, poskušala animirati množico z najpogosteje slišanim napevom večera. »Malo vas je, malo vas je, pi*kice …« Ko smo ga v končnici tekme v oseminštiridesetem napadu Francije slišali devetintridesetič, smo si rekli kot cenjeni starosta našega uredništva. Pa dooobr', no. Zakaj ne bi raje uživali v svojem uspehu? Zakaj raje zlivati gnevna nasprotnika, ki je tekmo s Hrvaško odigral zelo spoštljivo in po porazu še bolj spoštljivo priznal, da so bili gostitelji preprosto boljši in jim zaželeli vso srečo v finalu? Zakaj ta obremenjenost? Od kje, si predstavljamo – tudi pri nas, na sončni strani Alp, je še v marsikaterem kotu podobno.
Kakšno uro kasneje se je na nekem hrvaškem komercialnem radiu vrtela ena od prej omenjenih navijaških pesmi. »Malo nas je, al' nas ima. Nije važno, srušit' ćemo snove svima.« Radijski voditelj jo je moral malce popraviti. »... nije važno, srušit' ćemo pi**u svima.«
Dragi Hrvati, malo vas je, malo vas je … Zaneslo. Uživajte vendar v uspehu. Da ne bo pomote, pisec teh vrstic vam ga ne zavida, še več, verjame, da vam ga privošči velik del Slovenije – ker zakaj bi hoteli, da bi še sosedu crknila krava, če je šla naša rakom žvižgat. Samo na dušo vam polaga, da uživajte v uspehu. Vaš je. Pustite druge.
