Hrvatom pustiti ali jih zaj*bati - tretje možnosti v športu ne more biti

Nasprotnik je seveda Slovenija, nasproti stojijo slovenski rokometaši, nasproti stojimo mi, če lahko po stari športno populistični navadi uporabim kar prvo osebo množine. Saj veste, mi proti njim. In v tem primeru mi, ki na žalost ne igramo za četrtfinale oziroma na tem prvenstvu po dramatičnem petkovem porazu ne igramo za nič več.

Položaj, ki si ga seveda ni želel nihče med nami - vsi po vrsti smo sanjali ex-yu rokometni el clasico za napredovanje, za vse ali nič. Bil bi to absolutni vrhunec sosedskega rivalstva in posledično športnih čustev na obeh straneh Kolpe. Tako pa smo dobili nekaj precej drugačnega. A hkrati ne dovolj drugačnega, da čustev ne bi bilo, da ne bi bilo posledične napetosti. Po svoje, na neki čudno grenak (iz našega zornega kota, seveda) način celo primerljive.

Ples zadetkov in točk je pač zložil enačbo, v kateri Hrvaška zmago nad Slovenijo nujno potrebuje, Slovenija pa v luči prvenstva golov, zmage in točk ne rabi ter igra za neke druge stvari. Za slavo, za čast, za šport, za Islandijo in za ... dajmo roko na srce, igra tudi za to, da bi jo zagodla Hrvatom. Da bi jih zajeb*la, če mi dovolite besedo, ki je sicer neprimerno vulgarna, a v resnici edina prava.

In s tem smo pri vprašanju, kaj bi veljalo storiti? Kaj bi morali storiti? Kaj bi bilo treba storiti? In hitro se ob takih vprašanjih oglasi kakšna dušebrižna moralistična napoved, da bi slovenski rokometaši pač morali igrati sami zase in za vse lepo v športu in vile z zlatimi krilci ter rožnate samoroge in blablabla. Napovedi in pozivi, ki nimajo popolnoma nič s športno realnostjo.

Saj se šalite - da bi na eni strani stala ekipa, ki pred 15 tisoč domačimi navijači igra za vse na svetu in ne bi mogla biti bolj motivirana, ne drugi strani pa bi stalo moštvo športnih vil in samorogov, moštvo prekrasnih utopičnih pravljic. Igrati na tak način bi avtomatično pomenilo Hrvatom pustiti. Se jim umakniti s poti, jih odpreti vrata četrtfinala in jim ne povzročati nikakršnih težav.

Ker tako pač je. Ker na tej ravni in na teh najvišjih mogočih obratih taka razlika v pristopu in motivu neposredno pomeni preveliko, popolnoma nepremostljivo brezno. Srednja pot zato v resnici ne obstaja. To, čemur bi nekdo morda rekel korektno in športno, v resnici pomeni pustiti, se umakniti, ne vplivati na potemtakem očitno že odločene zadeve.

Edina alternativa pa je - najti motiv, najti željo, se maksimalno podžgati - napaliti, kot bi rekli naši gostitelji in kot bi v resnici rekli tudi mi. To pa lahko storiš le z ekstremnimi čustvi in ta lahko izhajajo le iz neustavljive potrebe prekrižati načrte nasprotniku ter se podpisati pod njegovo apokalipso. Oziroma to vsaj na vse načine ter za vsako ceno poskusiti.

Niti približno ne pravim, katero od dveh možnosti bi morala Slovenija izbrati. Morda imam svoje mnenje tudi o tem, a na tem mestu ni pomembno. Na tem mestu ne gre za to. Gre zgolj za osvetlitev in zavedanje, da ni tretje možnosti. Da je utopično, pravljično neobstoječa. Da sta brez kančka dvoma samo dve - skrajno prijateljska in skrajno nekaj drugega - in da bomo nocoj v Zagrebu neizbežno videli eno od njiju. Katerokoli pač.