Bilo je 21. januarja leta 2017 v Franciji. Na dan četrtfinala mundiala v Franciji proti Rusiji. Dva dneva po boleči lekciji Špancev, ki so Slovence za konec predtekmovanja razbili za deset golov. Ko je Vuja bruhal ogenj ...»O čem mi govorimo? Videti je bilo, kot da smo drugoligaška ekipa. Nobenega kontakta, nič. To je sindrom, ki ga ima Slovenija. Ne potrebujem reprezentance, ki bo prvakinja na prijateljskih tekmah. Kadarkoli rečem, da tekma odloča o nečem velikem, nas ni nikjer,«je, zakaj bi ovinkaril(i), Veselin Vujović svoje varovance z drugimi besedami označil za – luzerje (na velikih tekmah).
'Dokažite, da niste luzerji,' sem tisto soboto naslovil svoj komentar. Strašno so zamerili. Ne Vuja, njegovi izbranci. Še ko smo točno teden dni kasneje v reprezentančnem hotelu med bronastimi junaki pobirali vtise, ko s(m)o nazdravljali epskemu podvigu proti Hrvaški, sem jim zaman razlagal, kaj je bilo v resnici sporočilo pod naslovom, ki ga verjetno tako ali tako niso prebrali: naj v imenu vseh Slovencev na igrišču demantirajo svojega šefa, zmagovalca po duši in srcu, mu pokažejo, da imamo tudi Slovenci nekaj tistega 'inata', kot ga imajo pregovorno bratje iz nekdanje skupne države, in nis(m)o frajerji le na gasilskih veselicah in v Planici, ko je treba na fronto pa … rep med noge. Prekleto dobro so (mu) dokazali ...
Danes Slovenija (že dolgo) ve, da slovenski rokometaši niso luzerji. Nič jim ni treba dokazovati, nikomur. Želim (si) le nekaj. Da zvečer pokažejo tisto, kar so na tisto čarobno soboto v Bercyju proti Hrvatom, pa konec lanskega poletja tudi v Lillu, čeprav so proti nepremagljivi Danski izgubili. Jajca, oprostite izrazu.
Spet, da ne bo nesporazuma, ne želim povedati, da jih do sedaj niso. Izhajam iz misli, da smo vsi skupaj mogoče malo pozabili, kdo smo. Nismo Danska ali Francija, čeprav smo se jima približali. Še vedno smo reprezentanca, ki lahko islandije, hrvaške, dandanes tudi egipte, kaj šele danske, švedske, francije ali španije premaga le, če gre na glavo, če Ferlin brani kot v najboljših časih Šterbik ali Lesjak kot Omeyer, če pred njim(a) v obrambnem zidu pokajo kosti napadalcev, na drugi strani padajo obrambe in vratarji tekmecev. O kolajnah lahko sanjamo le, če presežemo sami sebe. Naj mi Boris Denić ne zameri, ker vam bom zaupal njegovo misel izpred ugasnjenih mikrofonov. Moram, ker preveč paše v kontekst. Nekdanji selektor pravi, da Slovenija realno sodi med osmo in dvanajsto mesto. Mogoče je rekel celo med desetega in petnajstega, ampak s tem se vseeno nočem strinjati, zato naj bosta osmo in dvanajsto, pa naj mi gospod Denić spet ne zameri …
Če bo letos dvanajsto, naj bo. Ne bo konec sveta. Če bo osmo, bo zelo okej, kajti drugouvrščeni reprezentanci iz skupine IV v četrtfinalu grozi Francija. Vse, kar bo več, bo odlično. Kolajna čista fantazija. Ampak naj danes pade Egipt, samo tega si želim. In, jebenti, dober občutek imam. Da bodo pokazali jajca, šli na glavo kot v Parizu proti Hrvatom, v Lillu proti Dancem. Če to ne bo dovolj za nedeljski 'finale' s Hrvaško, je*i ga. Samo da vidimo Slovenijo, ki jo gledamo najraje. Tisto, ki igra kot v transu.
K vragu, ko si jo predstavljam takšno, mora iti čez Egipt. Naj gre. Dajte nam spektakel s Hrvaško, dajte dandanašnjim generacijam tisto, kar so dali Zoki, Pajo, Šerbo idr. pred četrt stoletja s prvo veliko zmago Slovenije sredi Zagreba nam, rojenim še Jugoslaviji. Dajte nam to prekleto nedeljo, ki je ne bomo pozabili nikoli. Pa naj se konča, kakor se konča. Če zmagajo Hrvati, spet – je*i ga. Samo dajte nam ta večer. Nočemo prijateljske tekme dveh sosedov, ki bi igrala le za čast. Niti večera hrvaškega lova na izločilne boje, na katerega bi slovenska delegacija prišla z že spakiranimi kovčki za domov. Hočemo sosedski derbi za vse ali nič. Pred 15 tisoč Slovenci in Hrvati v Areni ...
P. S. Fantje, še nekaj morate najbrž vedeti. Žika – saj ga vsi poznate, rokometni svet je res majhen – pravi, da se nihče ne pogovarja o vas. Da na vas menda nihče zares ne gleda kot na (naj)resn(ejš)e konkurente za četrtfinale. Pokažite … Saj veste. Blaž Janc, Borut Mačkovšek, Blaž Blagotinšek, Miha Zarabec, Urban Lesjak, Tilen Kodrin, Nik Henigman in Jure Dolenec se bodo spomnili, da tudi leta 2017 pred (za)ključnimi tekmami v Franciji ni nihče računal na njih, pa so pokazali, da se čudeži dogajajo. Za uvrstitev v izločilne boje ne potrebujejo čudeža iz Pariza 2017, le Slovenijo iz Pariza 2024.
