Skupno deseto mesto Anžeta Laniška seveda ne more zadovoljiti visokih ambicij. Prav Žaba, kot ga kličejo, je pred odhodom na turnejo dejal, da točno ve, kaj si tam želi – zlatega orla. Prav prevelika pričakovanja, ki glede na začetek sezone ter prevlado Avstrijcev in Paschkeja niso bila najbolj realna, so mu očitno spodrezala krila. Po slabšem začetku v Oberstdorfu, ki je zanj žal že značilen, je v Garmischu za las ostal brez stopničk, ki bi mu morda dale še dodaten zagon za boljše nadaljevanje na avstrijskem delu. To je tudi pri njemu prineslo korak nazaj, zlasti s slabšim zaključkom v Bishofshofnu, kjer je izgubil še dve mesti v seštevku. Če je Domen Prevc po slabem decembrskem začetku sezone, začinjenem z dvema padcema in dvema diskvalifikacijama, vendarle storil korak naprej in le z nekaj smole v Oberstdorfu ostal brez osmih skokov na turneji, pa je največje razočaranje gotovo Timi Zajc. Ta je po dveh petih mestih v Wisli in Neustadtu in desetem v Engelbergu obetal bistveno več, a se mu je na celotni turneji zares posrečil le prvi skok v Innnsbrucku, ki ga je pripeljal na peto mesto po prvi seriji, kjer je bil nato prehiter pri odskoku in pokvaril uvrstitev. Veliko pove že njegova izjava, da je bilo na turneji preveč 'matranja' in da še sam ne ve, kaj je delal narobe. Njegova velika težava je nasprotni veter v hrbet, v katerem se nikakor ne znajde. Za Lovra Kosa, ki se muči že vso sezono, turneja za razliko od prejšnjih treh sezon ni prinesla nikakršnega presežka, kakor tudi ne za Žigo Jelarja, ki je v Garmischu prvič po več kot letu dni prišel do točk svetovnega pokala, kar pa za skakalca njegovega kova ni dosežek, ob katerem bi ravno vriskal.
S slovenskega zornega kota je vsekakor zaskrbljujoč podatek, da tudi po 14 tekmah svetovnega pokala v tej sezoni niso zabeležili uvrstitve na zmagovalni oder, kar se jim v tem delu sezone ni primerilo vse od sezone 2010/11, ko je reprezentančne vajeti prevzel Goran Janus, in da v pokalu narodov zaostajajo celo za Švicarji, za katere točke zbirata zgolj Gregor Deschwanden in Killian Peier, ki bosta v kratkem dopolnila 34 in 30 let. Zakaj zadeve ne stečejo, ni enoznačnega odgovora, ki ga nimajo niti skakalci niti strokovno vodstvo na čelu z glavnim trenerjem Robertom Hrgoto. Slab začetek sezone v Lillehammerju na samozavest fantov zagotovo ni vplival pozitivno, ko enkrat ne steče, pa se hitro pojavijo določeni dvomi. Smučarski skoki so bolj kot katerikoli drug šport občutkov in če se ti le malenkost porušijo, se to takoj odrazi na rezultatih. Morda so v primerjavi z Avstrijci in Nemci, ki, predvsem prvi, izstopajo v dosedanjem delu sezone, kaj zamudili tudi pri opremi, čeprav so tudi to zgolj ugibanja. Dejstvo je, da fantje znajo skakati, kar so v preteklosti že velikokrat dokazali, ugotoviti, zakaj jim ne steče po željah in pričakovanjih, pa je predvsem naloga stroke. S tega vidika je krajša prekinitev svetovnega pokala pred nadaljevanjem sezone v Zakopanah kot naročena, da fantje na treningih izpilijo določene podrobnosti in odpravijo nekatere napake.
Podoben ali še slabši izkupiček je slovenska skakalna vrsta zabeležila tudi na turnejah v letih 2019 in 2021, čeprav sta takrat Zajc in Lanišek višjo uvrstitev zapravila z izpadom v prvi seriji oziroma kvalifikacijah v Bischofshofnu, potem ko sta po treh tekmah še držala osmo in šesto mesto. Nadaljevanje obeh sezon je bilo nato precej bolj uspešno, saj je v prvem primeru prineslo tri zmage na velikankah (Zajc, Domen Prevc in ekipa) ter deveto mesto Zajca v skupnem seštevku, v drugem pa bron Laniška na SP v Oberstdorfu ter še po dve uvrstitvi na zmagovalni oder Laniška in Bora Pavlovčiča v svetovnem pokalu. Po tekmah v Zakopanah bo naslednja postaja svetovnega pokala letalnica Heinija Klopferja v Oberstdorfu, prav tekme na letalnicah pa so pri slovenskih orlih pogosto prinašale preobrat v sezoni. Njen drugi vrhunec bo svetovno prvenstvo med 27. februarjem in 8. marcem v Trondheimu in dober nastop na tem tekmovanju bi dogodke na novoletni turneji hitro potisnil v pozabo.
