So zmage, so sladke zmage in potem so nepozabne zmage. Ta vsekakor spada med slednje. Nekateri bodo dejali, da je bila to prelomnica. Tekma, po kateri nič več ni bilo tako, kot je bilo, če nam dovolite ščepec patetike. »Tista tekma je dejansko pomenila neko prelomnico za slovenski rokomet. S to zmago smo se prvič prebili na OI in prišli med rokometne velesile. Da Slovenija premaga Hrvaško, je takrat veljalo za nekaj nepojmljivega. Res pa je, da se je to gradilo z leti. O tej tekmi se še danes govori na vsakem prvenstvu, o tem na njenem prizorišču še toliko bolj. Premagati Hrvaško na njenem terenu je resnično nekaj, kar se vpiše v zgodovino. Vedeli smo, da bo na tekmi veliko njihovih navijačev in da bo to spektakel. Lepšega avditorija na svetu ni! Takrat smo po tekmi kar utišali dvorano, ki nam je sicer nato namenila nekaj žvižgov,« se je pred dnevi spominjal Zoki Jovičić, ob Alešu Pajoviču in Romanu Pungartniku prvi strelec slovenske ekipe.
Ko sta polfinala le uvod v tekmo za peto mesto
Kot že pred tem in tudi po tem, je Slovenija na veliko tekmovanje prišla zelo optimistično, a hitro doživela hladen tuš. Varovance Leopolda Jerasa so na prvi tekmi na Reki presenetili Portugalci, da bi predtekmovanje potem končali z istim številom točk kot Portugalci in Danci. A po zaslugi boljše razlike v zadetkih medsebojnih tekmah so Slovenci vendarle prišli do dvoboja za peto mesto. Slednji takrat ni bil revialne narave s katero bi zapolnili program, na mizi je bila nič več in nič manj kot vozovnica za olimpijske igre. Za kakšno tekmo je šlo? Predstavljala je vrhunec dneva, polfinalna obračuna sta bila zgolj ogrevanje, predigra, predjed. Pred tem so ob 15. uri odigrali prvo (Francija – Rusija), ob 17.30 pa še drugo polfinale (Švedska – Španija), da bi ob 21. uri na parket nabito polnega Doma Sportova stopili hrvaški in slovenski rokometaši. In …
Še dandanes gred kocine pokonci. Ena tistih tekem, ki ima posebno mesto v analih slovenskega športa. Ena tistih tekem, ko veste kje ste bili, kje ste jo spremljali. Po letih bolečih zaušnic na klubski in reprezentančni ravni smo vendarle dočakali svojih pet minut. Svojih 60 minut. Ura, ki je marsikaj spremenila v zavesti in podzavesti. Lahko bi zapisali, da je bil to morda celo eden ključnih trenutkov pri vzponu slovenskega rokometa. Prelomnica je bila v tistih dneh pogosto uporabljena beseda. V do takrat zakleti Ledeni dvorani, ki smo jo pred tem pogosto zapuščali z grenkim priokusom v ustih. V letih pred tem bi za slovenske rokometaše nad vhod Ledene dvorane lahko mirne duše pribili tisto Dantejevo. Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate!
Tudi tokrat so bili Slovenci, tako tisti na igrišču kot tisti na tribunah, deležni »tople dobrodošlice.« Neokusnih transparentov in primitivnega skandiranja ni manjkalo. Na drugi strani igrišča pa velika hrvaška generacija na čelu s Pipetom Smajlagićem, Goranom Perkovcem, Mirkom Bašićem in danes že pokojnim Zlatkom Saračevićem, ki je sicer počasi že zapuščala veliko sceno.
HRVAŠKA - SLOVENIJA 24:25 (12:12)
Zagreb – 29. januar 2000. Dom športov. 10 000 gledalcev. Sodnika: Garcia in Moreno (oba Francija).
HRVAŠKA: Bašič, Perkovac 2, Šprem 4, Jovič, Bilič 1, Kljajič, Džomba, Losert, Valčič, Goluža 5, Saračevič 5 (2), Smajlagič 7. Selektor: Zdravko Zovko.
SLOVENIJA: Pušnik, Šerbec 1, Vugrinec, Jovičič 6 (5), Banfro, Puc, Pungartnik 6, Tomšič 1, Pajovič 6, Lapajne, Lubej 2. Selektor: Leopold Jeras.
Sedemmetrovke: Hrvaška 2 (2), Slovenija 4 (3).
Izključitve: Hrvaška 14, Slovenija 10 minut.
Domači so bili vseeno prepričani v uspeh. S petim mestom in vozovnico za Sydney bi vsaj do neke mere oprali obraz, rešili prvenstvo. Vozovnica za OI bi bila higienski minimum na prvenstvu na domačih tleh, pritisk pa je bil temu primeren. A vseeno je vladalo splošno prepričanje, da bodo v vročici sobotne noči s pomočjo navijačev (in sodnikov) vendarle še enkrat več vzeli mero Slovencem, do takrat svojim rednim strankam.
Toda Slovenci tokrat niso podlegli pritisku. Že sam začetek tekme, ko je Muc Kastelic ukradel žogo Saraču in iz kontre Slovenijo povedel v vodstvo, je nakazal, da bi tokrat lahko bilo drugače. In res, je bilo …
Kljub silnemu pritisku s tribun Hrvati tokrat niso uspeli zlomiti »Janezov«, v dramatični končnici pa so imeli Slovenci morda tudi kanček sreče, a saj veste kako pravijo – srečo si je potrebno zaslužiti oziroma sreča spremlja hrabre. Slovenci so bili v tistem večeru v peklu Ledene dvorane prav to – hrabri. Z jajci kot cerkvenimi zvonovi, če si sposodimo prispodobo Veselina Vujovića.
Duhovi iz preteklosti pokopani
Duhovi iz preteklosti so bili v tistem sobotnem večeru pokopani. Med točo žaljivk, žvižgov in takšnih ter drugačnih projektilov so slovenski rokometaši slavili veliko zmago. Težko bi bilo slajše. V spominu je ostal kapetan Uroš Šerbec, ki je po zadnjem zvoku sirene skočil na novinarsko mizo in v objem Goranu Cvijiću, takrat novinarju Ekipe, danes pa funkcionarju RZS, ki je preskakoval po nekaj stopnic, da je prišel do roba igrišča. »Vse življenje sem sanjal, da na parketu Doma športov vidim tisoč vžigalnikov in razočarane obraze hrvaških privržencev. Zmagati v prepolni zagrebški dvorani, to je fantastičen in neponovljiv dosežek. To je zanesljivo moj rokometni vrhunec in upam, da se bo kaj podobnega še ponovilo. Naša taktika je bila preprečiti Hrvatom, da se razigrajo od uvodnih minut naprej in v tem smo popolnoma uspeli. Gostitelji so igrali pod hudim pritiskom, mi pa smo jih z našo igro pripeljali v paničen položaj. Izkušeni hrvaški igralci, s številnimi težkimi tekmami, nam niso mogli do živega, tudi oni so le iz krvi in mesa,« je bil po tekmi vzhičen slovenski kapetan Šerbo.
Domači navijači so jezo stresli nad avtomobili s slovenskimi tablicami, padel je tudi kakšen udarec ali dva, toda vse to je bila majhna cena. Razbite glave in avtomobili niso zmanjšali veselja tistih, ki so sobotni večer preživeli v zagrebški Ledeni dvorani. Razbit je bil tudi avtomobil Toneta Turnška, direktorja Pivovarne Laško in predsednika celjskega rokometnega kluba. To ni zmanjšalo njegovega veselja. »Ta uspeh sem čakal leta in leta s klubom, dočakal sem ga z reprezentanco. In to ni naša zadnja zmaga v tekmah s Hrvati,« je takrat veselo pripovedoval pred tedni preminuli "najboljši predsednik na svetu".
Slovenija je šla na olimpijske igre. Kot prva naša ekipa v kolektivnih športih, ki ji je to uspelo. Hrvati, takrat sicer aktualni olimpijski prvaki iz Atlante, pa so ostali doma.
V naslednjih letih in desetletjih sta se Slovenija in Hrvaška še večkrat srečali na rokometnem igrišču. Slovenci se radi spominjamo predvsem tistega polfinalnega obračuna na domačem EP 2004 in tistega dramatičnega za bronasto kolajno v Parizu 2017. Letošnja runda je po drugi strani pripadla Hrvatom. Rokomet ti enkrat da, drugič vzame. Oziroma, kot je bilo pred dnevi, v rokometu ti enkrat dajo, drugič vzamejo.
