Svetovno je bilo dolgo evropsko prvenstvo, o kolajnah so namreč odločale zgolj evropske reprezentance. Zanimiv in pomenljiv je podatek, da so doslej na svetovnih prvenstvih podelili 54 kolajn, od tega so jih 53 osvojile evropske ekipe. Šele Katar je bil leta 2015 tisti, ki je kot prvi prekinil to hegemonijo stare celine. Katar je postal prva neevropska država, ki je v zgodovini SP osvojila kolajno. Bilo je seveda na tistem blišča in kiča polnim ter z realnostjo povsem sprtim prvenstvom na domačih tleh, ko je bila katarska reprezentanca približno toliko katarska, kot je avtor teh vrstic, no, Katarec. Katarsko izbrano vrsto so sestavljali Bosanec, Črnogorci, Francoz, Kubanec, Egipčan, Španec, Tunizijec … Fantje z vseh vetrov oziroma dobro plačana tujska legija, ki so ji veter v hrbet dajali najeti navijači in sodniki. Dobro plačani sodniki, bi dodali tisti bolj zlobnih jezikov.
Zaustavite zemlju, silazim, si je pred desetimi leti ob koncu turnirja v Dohi, ko je na odru sicer svoj šov imela Kylie Minogue, v brado mrmral nek novinarski kolega. Težko bi sicer rekli, da je bil Katar, ki ga bo na letošnjem SP vodil nekdanji slovenski selektor Veselin Vujović, ravno muha enodnevnica, a tistemu dosežku s prvenstva na domačih tleh se v naslednjih letih ni več približal. Več potenciala od katarskih plačancev je v zadnjem obdobju pokazal Egipt, ki se je uveljavil kot najboljša neevropska reprezentanca in ki je edini enakovreden top evropskim ekipam. Pred štirimi leti so v četrtfinalu šele po izvajanju sedemmetrovk izgubili proti kasnejšim prvakom Dancem, da bi nekaj mesecev pozneje na olimpijskih igrah v Tokiu osvojili četrto mesto. Tudi tokrat so egipčanski Faraoni bržkone edina ekipa, ki lahko pokvari vseevropsko zabavo.
Kljub vzponu Egipta vseeno sicer tudi letos ne gre pričakovati (r)evolucije. To bo še eno razširjeno evropsko prvenstvo na katerem bo tretjič zapored sodelovalo 32 reprezentanc. Osemnajst jih prihaja iz Evrope. Rusija in Belorusija sta zaradi vojne v Ukrajini še vedno na hladnem, se pa po dolgih 28 letih na SP vrača Italija. Od ostalega sveta so tu bolj kot ne standardne reprezentance, edini debitant je Gvineja, ena petih ekip s črne celine.
Če odmislimo države, ki ne obstajajo več (Čehoslovaška, Vzhodna Nemčija, Jugoslavija, Sovjetska zveza ...) je Gvineja 58. država, ki bo nastopila na SP v rokometu. Večni predsednik mednarodne rokometne zveze IHF Egipčan Hassan Moustafa, ki je na čelu družine že četrt stoletja in ki je kot Tito »bez ograničenja trajanja mandata«, se rad pohvali, da ima svetovna rokometna družina že več kot 200 članov. A zgodba ima tudi drugo plat. Že hiter prelet sodelujočih držav na letošnjem SP potrjuje tezo, da rokomet nikakor ne uspe razširiti svojega življenjskega prostora. Kvaliteta je še vedno skoncentrirana na Evropo in sever Afrike. Oceanija še vedno ne obstaja, tudi Severne Amerike in Združenega kraljestva rokomet še ni odkril. V ZDA je bila beseda handball dolgo rezervirana za nek povsem drug šport, o kakšni resni rokometni ligi med Atlantikom in Pacifikom pa še vedno ni ne duha ne sluha. ZDA so tokrat vseeno dobile eno od dveh posebnih povabil. Pred igrami v Los Angelesu 2028 želijo rokomet spraviti na vsaj malce višjo raven in tudi to naj bi bil eden od načinov. Kot na Kitajskem pred OI 2008 in/ali Veliki Britaniji pred OI 2012. Sodbo, kako so bili pri tem dolgoročno gledano uspešni, pa prepuščam vam. Naj zgolj dodam, da je Velika Britanija v prvem krogu kvalifikacij za to svetovno prvenstvo izgubila s Finsko s skupnim izidom 28:58.
Posebno povabilo je luč dneva ugledalo leta 2015, ko so v kvalifikacijah na veliko grozo Hassana Veličastnega obstali Nemci. Nemčija, ki je največji rokometni trg oziroma odjemalec. Mrzlično se je začelo iskanje načina, da bi Nemce nekako vendarle prešvercali v Katar, našlo pa se ga je tako, da so z rokometnega globusa z eno samo potezo izbrisali Oceanijo in ji odvzeli sicer pred tem pripisano mesto. Od takrat je posebno povabilo stalnica, varovalka v rokah Hassana veličastnega, če kakšnemu od velikih oziroma bolje rečeno premožnejših morebiti spodrsne v kvalifikacijah.
ZDA, ki jih vodi nekoč odlični švedski rokometaš Robert Hedin, so na lanskoletnem prvenstvu Severne Amerike in Karibov zasedle četrto mesto. Za Kubo, Mehiko in Grenlandijo. Vseeno bodo za razliko od štirikratne svetovne prvakinje Romunije ali pa Srbije, ki je bila v dodatnih kvalifikacijah s Španijo, bronasto z zadnjih dveh svetovnih prvenstev, po pravi drami za gol prekratka. Srbija in Srbi bodo le pred televizijskimi sprejemniki. Da ne bo pomote, nisem srbofil, a Srbija v rokometu za razliko od ZDA dejansko nekaj pomeni. V Srbiji za razliko od ZDA rokomet ima domovinsko pravico. Srbija je od razpada Jugoslavije osvojila po dve kolajni na SP in EP, svetu pa skozi leta dala nekatere (vele)mojstre rokometne igre. Veselin Vujović, Dragan Škrbić, Arpad Šterbik, če naštejem le tiste, ki so bili s strani IHF izbrani za naj rokometaša sveta. Po drugi strani lahko še tako brskam po spominu, pa mi na misel ne pride en sam rokometaš iz ZDA.
SP z 32 ekipami je norost. Kot da tekem že tako ali tako ni več kot preveč in igralci niso že dovolj (pre)obremenjeni. Širjenje zaradi širitve same je nesmiselno in bržkone tudi kontraproduktivno. Gvineja, Kuba, Zelenortski otoki, Kuvajt, ZDA ... Morda je eksotika premočna beseda, a tekme, kjer je zmagovalec znan že pred začetkom in kje na koncu razlika znaša deset ter več golov, niso ravno najboljša reklama za ta šport. Kot to ni »poslastica« Italija–Tunizija, s katero se je pričelo 29. svetovno prvenstvo. A tako je to v rokometu. Samo v rokometu. Tudi zato se rokomet tudi globoko v 21. stoletju še naprej lepi tisto vse prej kot laskavo etiketo "seljački sport". Prevod verjamem, da ni potreben.
