Čeprav noben igralec ni Australian Opna osvojil večkrat, Novak Đoković v Melbournu nikoli ni bil deležen brezpogojne ljubezni. Ni bil deležen brezpogojne ljubezni, ki jo je bil deležen Rafael Nadal v Parizu in/ali Roger Federer v Wimbledonu. Pravzaprav je malo tovrstnih športnih superzvezdnikov oziroma superšampionov, ki bi tako polarizirali javnost. Kaj je njegov izvirni greh? Da je dober? Da ne odstopa od svojih stališč in da ni pripravljen sklepati kompromisov? Dobro, tista saga z vizo v koronskem času, ko so ga strpali v dom za azilante, potem pa deportirali, zagotovo ni pripomogla k njegovi priljubljenosti v deželi tam spodaj.
Če je bil to njegov »last dance«, je imel kaj klavrn zaključek. Gledalci, ki so plačali drage karte, so pričakovali šov. Večurni šov, podoben tistemu četrtfinalnemu, ko je bil na nasprotni strani Carlos Alcaraz. In ko je bilo tokrat vsega konec že po enem nizu oziroma uri dvajset, je bilo razočaranje veliko. A ni to film oziroma kino, ko veš, koliko časa bo trajalo in da se bo v vsakem primeru odvilo do konca.
Tudi sam si je zagotovo drugače predstavljal 50. polfinale na grand slam turnirjih. Toda nabralo se je let in nabralo se je poškodb. Šele uro pred polfinalom je udaril prvo žogico po tistem epskem četrtfinalu z Alcarazom. Vseeno je poskusil. Štiri mesece pred 38. rojstnim dnevom. Če bi vztrajal in rinil z glavo skozi zid, bi bila škoda lahko še precej večja. Tudi v luči nadaljevanja sezone in Wimbledona, ki je realno gledano največja šansa za 25. grand slam, s katerim bi se na večni lestvici otresel še Margaret Court. A tudi če ga ne bo osvojil, tudi če ne bo osvojil jubilejnega 100. turnirja, tudi če do konca kariere ne bo dobil niti enega samega dvoboja več, bo v sončni zahod odšel kot največji vseh časov. Kdor seveda želi videti.
In tudi zato so tisti žvižgi tako zelo parali ušesa. Sploh, ker je bilo to v Melborunu. Njegovem Melbournu, kjer je šel kar desetkrat do samega konca. Nadal je dobil kip v Roland Garrosu. Federerja so počastili s slovesnostjo v Wimbledonu. Đokovića so po njegovem verjetno zadnjem dvoboju iz Melbourna pospremili z žvižgi. »Ne vem, kaj naj rečem ... Ljudje so prišli, plačali so vstopnice in pričakovali odlično tekmo in velik boj, ki pa ga niso dobili. S tega vidika lahko razumem. Po najboljših močeh se trudim, da bi jih razumel, a nisem prepričan, ali oni razumejo mene, ali me sploh želijo razumeti. Vem, kako deluje moje telo, kaj čutim, in vem, koliko sem dal temu turnirju v zadnjih 20 plus letih.«
Imeli ga radi ali ne, Nole si žvižgov nikakor ni zaslužil. Sorry mate, to ni bilo prav. Če kaj, bi si po kar je bil morda njegov zadnji dvoboj na OP Avstraliji, zaslužil stoječe ovacije Rod Laver Arene. Nekajminutne.
