Kar predstavljam si, kako bi v Sloveniji bentili, noreli in pisali pisma na IHF, ko bi Čeha, Litovca ali pa Norvežana, če je treba, na odločilni tekmi s Hrvati okradla Zormanove borce sanj. Kot sta Vujovićeve pred leti v Zagrebu zgodovinske zmage nad Nemčijo, pa se je Vuja protestno postavil v gol, da bi ponazoril gledališče absurda v našem dragem rokometu. Ni bilo potrebe, na koncu smo se lahko zgolj cinično nasmihali kraji znanih lumpov Horačka in Novotnyja, kot je češka sodnika označil legendarni komentator z nacionalke Ivo Milovanović. Ker do zadnje tekme, ko je bilo že vse izgubljeno, glave v Zormanovi vrsti niso bile na pravem mestu.
Na ‘ta glavnih’ tekmah v igri Slovenije ni bilo prave osredotočenosti, koncentracije, zbranosti, drugače si ne znam razlagati dvajsetih izgubljenih žog proti Egiptu, šestnajstih proti Islandiji. Bile so to podaje, kakršne smo nekaj dni prej videli od Kubancev. V avt iz ljubega miru, v noge soigralcu, v roke tekmecu … Verjemite, da ne bi Mihe Zarabca toliko in toliko let gledali v Kielu, Domna Makuca v Barceloni, Roka Ovnička v Nantesu, Boruta Mačkovška v obeh največjih madžarskih velikanih, Aleksa Vlaha pa ne bi iz evropskega podprvaka Aalborga kupil naslednji velikan Kielce, če bi to bila njihova realnost.
Zakaj so žoge letele vsepovprek, le na pravi naslov ne? Zakaj so bile glave nekje drugje in kje? To je vprašanje za milijon evrov. Ali so jim osredotočenost kradle cene vstopnic, s katerimi so se ukvarjali od prvega dne? Ker so jih morali tudi sami plačevati za svoje družine iz lastnega žepa, če so želeli pripeljati več kot dva družinska člana. Iz prihrankov oziroma plače, ki jih prejemajo na svoje nemške, francoske, španske, madžarske račune iz blagajn svojih delodajalcev. V reprezentanco pridejo brezplačno, dnevnic, ki so v reprezentančnih taborih tekmecev in tudi slovenskih reprezentancah v drugih športih nekaj samoumevnega, ni. Saj veste, kako je na naši zvezi, izposodili bi si lahko besede znamenitega hrvaško-bosanskega novinarja Gorana Milića. »Obstaja zaskrbljenost zaradi sran…, oprostite, pisati bi morali stanja v naši državi, to je bil tiskarski škrat. Ampak moram vam priznati, da tudi to, kar piše, ne zveni narobe,« je leta 1991 glede rajnke Jugoslavije dejal nekdanji sošolec Slobodana Miloševića, ki mu je Janez Drnovšek kasneje 'zrihtal' honorarno službo v Ljubljani.
Mogoče je bilo res krivo predvsem to, kar slovenski rokometaši in njihov selektor sami govorijo, da je bilo. Da sezona traja že od julija 2023, ko so se po svojih klubih zbrali na pripravah za lansko sezono. Odtlej so poleg vseh klubskih tekem odigrali evropsko prvenstvo v Nemčiji, olimpijske kvalifikacije v Španiji, olimpijske igre v Franciji, svetovno prvenstvo na Hrvaškem. Verjamem jim, da se je vsega nakopičilo preveč, da so siti rokometa, ki stavi na kvantiteto, ne kvaliteto, in vseh velikih tekmovanj. Že ko ves čas govorijo o utrujenosti in zasičenosti, je ta z vsako besedo na to temo bolj usidrana v podzavest. In potem se to odraža na igrišču. Uroš Zorman jim očitno tega ni zmogel ali znal pregnati iz glav, jih ustrezno psihološko pripraviti na prvenstvo, da so na odločilni tekmi pozabili priti. Nekoč smo govorili, da so velika tekmovanja v letu po olimpijskih igrah priložnost za reprezentance iz druge vrste, da naredijo nekaj velikega. Ker največje reprezentance po največjem rokometnem dogodku zadnjih štirih let pridejo tako in drugače izpraznjene, če kdaj, takrat premagljive. To je Slovenija izkoristila po Riu leta 2017, danes pa se lahko tolaži(mo), da je plačala taisti davek kot velike Španija, Švedska in Norveška.
Zaradi 13. mesta ni konec sveta, nobena tragedija to ni bila. Škoda le, ker je bilo prvenstvo skoraj kot domače, čeprav so organizatorji z zasoljenimi cenami pripomogli h kar žalostni sliki in ne prav huronskemu ozračju na večini tekem v ogromni Areni. Slovenci so se v njej izgubili sami – spet gledam na tekmo z Islandijo –, čeprav se ne morem znebiti občutka, da bi v nasprotnem primeru za to poskrbel kdo drug. Če gre po padcu vladavine razvpite družine iz Makedonije v družini EHF sra…, pardon, stanje na bolje, je pod okriljem IHF rokomet s tistimi postranskimi stvarmi še vedno – primitiven. Res zelo nerad govorim o sodnikih, ker so ti med rajo tako popularni izgovori pogosto privlečeni za lase. Ampak je*enti, ko ti sodnika na tekmi z rojaki predsednika IHF Hassana Moustafe vzameta žogo zaradi domnevno pasivnega napada, medtem ko si ti na vse kriplje prizadevaš doseči gol, izenačujočega, ki ga v zadnjih sekundah ‘na glavo’ loviš, je to nekaj skreganega z logiko. Podajo preveč razumem, pravila so pravila, ampak dvignjeni roki … Koliko napak v škodo Slovenije sta Ivotova češka lumpa naredila proti Hrvatom, je sicer nemogoče reči, ker večine najbolj spornih odločitev v posnetku ni bilo mogoče videti. Ker nam jih na televiziji niso pokazali – sicer Slovenci, ki so imeli čez produkcijo prenosov, če je to (za) kaj pomembno. Škoda, ker če ni bilo zarote, je pa teorija zarote zato toliko boljša. Kakorkoli, Uroš Zorman je lahko mirno povedal naglas, da Sloveniji ni bilo dovoljeno zmagati. Verjetno niti ne bo kaznovan, kot je bil nekoč Veselin Vujović, ker pač žal vsi vemo in vedo, koliko je ura. A kot pravijo, psi lajajo – čeprav glasnejši lajež s sončne strani Alp niti ne bi imel smisla, tokrat smo si krivi sami –, karavana gre naprej. Tudi Zormanova četica gre naprej, brez oziranja nazaj proti Hrvaški. Kam, bomo lahko realneje sodili čez kakšno leto dni, med naslednjim velikim tekmovanjem in po njem. Nazaj navzgor ali naprej navzdol? Zdaj je na prelomnici ...
