Na "rezervi" do Zaliva

Brskali smo po spominu, po papirjih pa nismo našli podatka, kdaj nazadnje je Slovenija v enem polčasu dosegla vsega sedem golov. Moralo je biti pred desetletjem in več, v zadnjih štirih letih, odkar na selektorskem stolčku sedi Boris Denić, pa je to nedvomno negativni rekord. Prikazani igri primeren. A ko se je slovenska ekspedicija v nedeljo pozno popoldne počasi vračala proti domovini, na avtobusu ni bilo prav dosti mrkih obrazov, neke vrste rdeča nit je bila, da so jo še dobro odnesli.

Morda je bila še bolj na mestu ugotovitev, da je v Veszprem Areni, ki je kopija celjskega Zlatoroga, zmagalo manj slabo moštvo. Da se ni umiralo v lepoti, je namreč milo rečeno. Junijski termin se je še enkrat izkazal za vse prej kot primernega za tovrstne dvoboje, ko je na kocki vse in še več. V enajsti uri sezone so se vrstile številne osnovnošolske napake tako na eni kot na drugi strani, brez energije, brez ideje, marsikdo, pa tako tudi Dragan Gajić in Laszlo Nagy, je igral s pošteno načetim telesom. "Boli me vsaka koščica v telesu," je že pred tekmo dejal prvi zvezdnik madžarskega rokometa, ki se je nekajkrat komaj privlekel do obrambe. "Upam, da bo mišica zdržala oziroma da bo po dnevu ali dveh počitka stanje še boljše," je po njej pravil Gajić, ki je bil kljub načetemu stegnu daleč najboljši strelec v slovenski izbrani vrsti. Devet golov, tako kot manjše presenečenje na nasprotni strani, Gergely Harsanyi, oziroma skoraj polovica vseh slovenskih, kljub temu da ... "se ne bi branil kakšne žoge več na krilo. Škoda, da nismo razširili igre, tako kot smo se dogovorili, preveč smo rinili skozi sredino. No, je pa to rezerva za povratno tekmo."

MESARSKO KLANJE
In tako smo namesto atraktivnega rokometa v nedeljo sploh v drugem delu spremljali boj dveh obramb ter Tantalove ali pa Sizifove muke, izberite po želji, za dosego vsakega posameznega gola. Vrhunec, kar se seveda Slovenije tiče, je bil desetminutni strelski mrk, in le v tistih trenutkih zelo solidni obrambi, še boljšemu Gorazdu Škofu in pa - resnici na ljubo - tudi nespretnosti domačinov se lahko zahvalijo, da se ni takrat slovenska barka še bolj nagnila. Prav dosti slabše kot v drugih tridesetih minutah nedeljskega obračuna Slovenci niti ne morejo igrati, bi rekli tisti bolj zlobnih jezikov. 

"Da, res je bilo to bolj mesarsko klanje kot karkoli drugega. Že med polčasom smo se dogovorili, da je treba še hitreje izvajati center, sam sem denimo opazil Nagyja, ki se sploh ni mogel več vračati v obrambo. A po drugi strani moram biti iskren in priznati, da je rezultat še kolikor toliko ugoden, glede na to, kako smo igrali. Res je še precej rezerv, to je tisto, kar me veseli, kar me navdaja z optimizmom, res pa je, da jih moramo prikazati tudi na igrišču," je bil po tekmi kritičen Gajo, ki ni mogel obljubiti Katarja, je pa obljubil boj do zadnjega atoma moči. "Danes ne moreš biti v nič prepričan, bomo pa dali vse od sebe, o tem pa sem prepričan. Trije goli v današnjem rokometu niso nič, so pa Madžari nedvomno neugodna reprezentanca. Za nameček smo po lastni neumnosti dobili tri, štiri zadetke z igralcem več, pa napake v centralnem bloku, to se nam ne sme dogajati na povratni tekmi, to so detajli, ki bodo odločali o potniku v Katar. Moramo biti malo bolj zreli, konec koncev nismo neki zelenci, vsi igramo v velikih klubih, v veliki večini v tujini, in se s tovrstnimi tekmami soočamo iz tedna v teden. Po mojem mnenju smo dobili tri, štiri gole povsem po nepotrebnem in tu tiči razlika."

REZERVE, REZERVE
Pravijo, da je po bitki lahko biti general, a marsikaj gre tudi na dušo strokovnega štaba s selektorjem Borisom Denićem na čelu. Uvodni eksperiment se mu je odbil v glavo. Obramba 3-2-1, ki naj bi bila neke vrste presenečenje, adut iz rokava, in ki naj bi zajezila uvodni naval Madžarov, je bila vse prej kot to. Ali pa na neki drugi način prav to, presenečenje, toda kot je dejal sam selektor, predvsem in samo za slovenski tabor. Premalo agresivnosti na zunanje igralce in posledično preveč težav na šestmetrski črti, v nasprotju s Slovenijo so namreč domačini s črte šestih metrov dosegli nemalo golov.

A obramba je bila v nedeljo še najmanjši problem, napad v drugem polčasu je bil tisti, ki je slovensko sodelovanje na mundialu pripeljal pod vprašaj. "Nismo bili pravi, vse je bilo nekako pod ročno zavoro, brez prave hitrosti. Namesto vsaj v drugem koraku smo dobivali žoge na mestu, hoteli igrati ena na ena daleč od nasprotnega igralca, Madžari pa so nas lepo zapirali. V fazi križanja nas niti niso prevzemali, ampak mi sami nismo šli do konca; ni bilo dovolj energije, razmišljanja, da igramo proti golu, ampak da se le znebimo žoge. Nismo izpeljali akcij, nima zveze, kakšna je bila realizacija, ampak preprosto jih nismo razširili, nabijali smo se proti sredini, brez viškov na krila, pa brez gola krožnih napadalcev; ena na ena ni šlo, veliko je bilo tehničnih napak ... Pravzaprav smo prihajali v to, kar mi želimo nasprotniku, to pa je v slabe položaje za strel; njihov vratar je vse skupaj le še pobral in to je bilo to. Vse, kar nam je uspelo, je to, da smo z obrambo rešili, kar se je rešiti dalo, z napadom tega tokrat nismo bili sposobni," pravi Denić, ki je v drugem polčasu na klopi dolgo, ni jih malo, ki menijo, da predolgo, držal Jureta Natka, v prvem delu našega najnevarnejšega in najboljšega moža v zunanji liniji.

In ki je potem obsedel na klopi vse tja do sredine nadaljevanja. Ko so Slovenci že padli v črno luknjo, tako strelsko kot psihološko. Morda bi član Magdeburga moral na igrišču prebiti kakšno minuto več, tudi ali pa predvsem na račun Jureta Dolenca, ki je bil podobno kot pred letom dni proti Belorusiji povsem neprepoznaven. Kot kaže, Škofjeločanu junijski termin res ne leži, dosegel je en sam samcat strel in še ta je končal v naročju Miklerja, z na las podobno statistiko pa se lahko "pohvali" tudi Vid Kavtičnik. "Ko delamo na treningu, gre, ko pride tekma, pa je to druga zgodba. Ne vem, ali je to zaradi termina, nimam odgovora. Dolenca sem že v četrti minuti nadaljevanja potegnil iz igre, njegovo vlogo sem potem namenil Kavtičniku; držal sem se pač nekega okvirnega načrta tekme, izpadlo pa je, kot je. Šlo se je iz napake v napako, zdaj, po bitki, se seveda poraja vprašanje, ali bi bilo smotrno, da bi šel Natek kakšno minuto ali dve prej noter, a da bi mu dal 27 minut v enem kosu, ne pride v poštev, to je v tem trenutku zanj preprosto preveč."

Kakorkoli že, prvi polčas sosedskega obračuna je končan. Katarju so po njem za tri korake bliže Madžari, a v tako in drugače vroči Rdeči dvorani jih Slovenci nedvomno lahko ujamejo in prehitijo. Le sprostiti bo treba vse te rezerve, ki po lastnem in tudi širšem prepričanju obstajajo kljub oskubljenemu kadru in vse bolj praznemu rezervoarju. Do Katarja, pa četudi na "rezervi".