Država je včasih kot noj

Gospod predsednik, bomo šli v Katar?
Absolutno. V to verjamem, ker zaupam ekipi, selektorju, strokovnemu vodstvu. Kakšen predsednik pa bi bil, če ne bi verjel. Verjel, da je bil tisti spodrsljaj, ko se nismo uvrstili na EP, zgolj slučaj. Da, v Katar gremo. Seveda pa ne bo enostavno, odločitev bo padla na drugi tekmi v Velenju.

Žal bomo v sosedski boj krenili precej oslabljeni, precej prahu je dvignila kazen Urošu Zormanu in Mihi Žvižeju, med vrsticami je bilo govora tudi o tem, da Slovenija v diplomaciji ni tako močna kot na igrišču. Da kljub našim ljudem na Dunaju nimamo vpliva, kot ga imajo morda nekateri drugi.
Težko bi sodil. Lahko pa povem svoje mnenje. Ne zdi se mi prav, da je bila takšna kazen izrečena zaradi ugovarjanja. Govorim seveda o Zormanu, sem sicer prvi, ki podpira fair play ter športni boj, in kazni so nemalokrat upravičene, če ne nujne. A če govorimo o višini kazni konkretno v tem primeru, ki je doletela kapetana, ker je v nekem trenutku napetosti, v afektu poskušal zaščititi ekipo, ko ni šlo za fizično obračunavanje, ampak bolj kot ne jezikanje, pa je absolutno previsoka. Bolj kot da se sprašujemo, ali je slovenska športna diplomacija dovolj vplivna, mislim, da se mora kdo na Dunaju vprašati, ali je to pošteno in prav. In ali tako neenakomerno obravnavanje različnih situacij ne škodi nazadnje tudi EHF kot taki.

Torej ne verjamete v raznorazne teorije zarote?
Ne. Nisem pristaš teorij zarot, se pa strinjam, da je bila kazen neuravnotežena z vidika tega, kar se je dejansko dogajalo na igrišču.

Če za zdaj pustimo reprezentanco ob strani in se ozremo na trenutno najbolj aktualno temo. Že večkrat ste povedal svoje mnenje, pa vendar, še enkrat, v nekaj stavkih. Zakaj zelena luč za priključevanje SEHI?
Pred leti sem bil odločen zagovornik tega, da še ni napočil pravi trenutek za vključevanje slovenskih klubov v regionalno ligo. Razlogov zato je bilo takrat več, prvi in poglavitni je bil ta, da SEHA še ni bila na tej ravni, kot je zdaj. Vse preveč je bilo neznank, preveč tveganj v smislu organizacije, sponzorstev ... Po drugi strani je bila tudi slovenska liga takrat na neki drugi, neprimerno višji ravni, predvsem z vidika števila vrhunskih rokometašev, reprezentantov, z vidika števila močnih klubov. Praktično vsakdo iz kroga prve šesterice, osmerice moštev je lahko premagal vsakogar. Takrat bi bil to korak nazaj za slovenski rokomet, zato sem na predsedstvu zagovarjal to smer in moram dodati, da je bila takrat ta smer absolutno večinska. Zdaj, ko je prišla vnovična pobuda, pa smo v ožjem krogu podpredsednikov in članov predsedstva ter pozneje tudi v navezi s stroko ugotovili, da so razmere bistveno drugačne, da je čas za drug razmislek. In z mojega zornega kota ni več nobene dileme, SEHA je absolutno koristna, v prvi vrsti za slovenski rokomet in slovenske klube, slovenske igralce in talente in šele na koncu tudi za tiste firme, ki vlagajo v rokomet, ki so glavne pokroviteljice največjih klubov. Pivovarna Laško in Gorenje, ki si želita razpoznavnosti na širšem trgu, ki pa ga liga SEHA nedvomno prinaša. Ampak še enkrat, kot predsednik zveze, tu sem namreč najprej predsednik zveze in šele potem predsednik uprave Gorenja, mislim, da je to v tem trenutku pravilna odločitev za naš rokomet.

Bi rekli, da je korak celo nujen?
Mislim, da se je nekako "poklopilo". Ne bom rekel, da bi morali zganjati paniko in da je že danes tista enajsta ura, je pa zagotovo pravi trenutek. Predvsem z vidika razvoja mladih rokometašev, ki bodo iz tedna v teden igrali težke tekme, če se bodo SEHI pridružili še Madžari, bo to morda celo močnejše tekmovanje, kot je nemška bundesliga. Če samo pogledamo število klubov, ki nastopajo v ligi prvakov ...

Pričakujete buren zbor članov?
Ne. Ne pričakujem burnega, pričakujem pa odkritega, v kakšnem delu tudi kritičnega. Želim si, da bi bila čim večja udeležba in ob tej priložnosti vabim vse predstavnike klubov. Navsezadnje je to najvišji organ rokometne družine, vsak glas šteje in prav je, da se ga udeleži čim več ljudi. Po eni strani zaradi informacij, ki jih damo, in zaradi pomembnih odločitev, o katerih se odloča. Burne pa ne pričakujem, moj način dela je tak, da poskušam stvari pripraviti vnaprej, imeti že pred skupščino čim več razprav o posameznih temah in točkah. Če denimo govorimo o aktih RZS, so bili pravočasno dani v javno razpravo, ogromno je bilo ljudi, ki so sodelovali, za to se jim zahvaljujem. O ligi SEHA se je veliko razpravljalo, že dvakrat, trikrat na predsedstvu, tudi s klubi smo se o tem pogovarjali, ne nazadnje je bila nekajkrat tema na združenju prve lige. Stvari so prediskutirane, tako da pretirano burne razprave ne pričakujem.

Pa vidik »manjših« klubov? Če izpostavimo le eno od bojazni, ni jih malo, ki menijo, da bodo še manj prisotni v medijih, prostor v medijih pa je za vsak klub življenjskega pomena.
Ni rečeno. Verjamem, da boste novinarji znali zabeležiti tudi pomembne bitke v slovenski ligi. Kvečjemu menim, da bo izenačenost tistih, ki se bodo recimo potegovali za ligo za prvaka, dala le še dodaten športni naboj tekmovanju. In ko bo športni naboj na pravi ravni, boste mediji to tudi zabeležili. Ne pristajam apriori, da bo manj medijskega prostora. V preteklosti se je dogajalo, da so nekateri manjši klubi v dvobojih z močnejšimi igrali z rezervno ali pa celo mladinsko postavo, ker so varčevali moči za »pomembnejše« tekme. Zdaj mislim, da bo tega kalkuliranja in preračunljivosti bistveno manj, prvenstvo pa zato toliko bolj zanimivo.

In kakšna bo v prihodnje slovenska liga? Deset plus dva ali dvanajst plus dva?
Odločajo klubi, naj skupščina pove svoje, sam si vedno želim čim več močnih klubov v kateremkoli tekmovanju. Ali bo to deset ali dvanajst, naj jih bo več, če se le da. S tem bomo zapolnili več telovadnic in v dvorane prve lige večkrat pripeljali občinstvo. Osebno, intimno se nagibam za ligo večjega števila, če seveda klubi to želijo in finančno zmorejo. Odločijo pa naj klubi.

Predsednik strokovnega sveta Aleš Praznik je pred tedni v pogovoru za Ekipo potarnal, da ima stroka pri podobnih vprašanjih vse premalo besede. Če ga citiram, pravi, da je strokovni svet nujno zlo, da ni nekega velikega interesa, kaj in kako razmišlja stroka.
Prebral sem intervju, moram reči, da se z njim absolutno ne strinjam v tistem delu, ko pravi, da stroka nima nobenega vpliva. Mislim, da si mora Aleš Praznik, ki ga sicer cenim, ne nazadnje sem bil jaz tisti, ki je predlagal, da bi lahko vodil ta svet, zastaviti vprašanje, kolikokrat se je stroka v zadnjem času sestala na podlagi njegove iniciative. Mislim, da je bilo absolutno premalokrat. V tej luči sem ga že pozval, da se strokovni svet sestane ter doreče, kaj in kako naprej. Pred časom sem bil nekajkrat osebno prisoten, bil sem prepričan, da se je zadeva utirila in da bodo aktivno, kreativno delovali naprej, a preprosto niso. Zakaj ni tako, pa naj nihče ne kaže s prstom na predsedstvo, predsednik je bil velik pobudnik tega, da bi to zaživelo. Naj še dodam, da je stroka močna v okviru trenerske organizacije, ki dobro deluje pod vodstvom dr. Marka Šibile, naj omenim, da je EHF denimo prevzela naš sistem licenciranja trenerjev, stroka je v nekem pogledu tudi sodniška organizacija in stroka je navsezadnje prisotna tudi v predsedstvu, v katerem aktivno delujejo nekateri predstavniki združenj. Kar pavšalno soditi, da stroka nima posebne veljave, zato ker nekdo morda ni dovolj pogosto skliceval seje strokovnega sveta, pa je, milo rečeno, prehudo. V tem delu so bili Aleševi odgovori strel v napačno smer.

Omenili ste sodniški steber, združenje prvoligašev je pohvalilo sodniško delo v pravkar končani sezoni, nekaj, kar v preteklih letih nikakor ni bilo pravilo, prej izjema. Je prav konec sodniških zdrah eden večjih uspehov vašega predsednikovanja?
Tisto prvo je uspeh, da so klubi pohvalili delo sodnikov. Ne bi rekel, da je velik uspeh, če ni prerekanja na temo sodnikov. To ni toliko uspeh, kot bi bil neuspeh, če bi bila prerekanja na to temo. Je pa nedvomno uspeh, da so klubi zadovoljni. Navsezadnje smo bolj kot ne tu vsi zato, da se rokomet igra, klubi, igralci, funkcionarji na vseh ravneh smo v službi njegovega veličanstva rokometa. Vesel pa sem ocene klubov in s to oceno se absolutno strinjam, za kar gre zahvala sodniški organizaciji na čelu z Andrejem Juratovcem. Da potekajo stvari normalno, da ni zgodbic in afer, da je prvenstvo tudi s tega zornega kota več kot uspešno.

Vseeno brez afer ni šlo, neuradno najboljši slovenski sodniški par Krstić-Ljubič je že vse od novembra na hladnem. Kozinski par je s »šefom« Juratovcem še naprej na nasprotnih si bregovih?
Mislim, da spor ni samo na osebni ravni. Z vodstvom pisarne sem imel sestanek tako s Krstičem in Ljubičem kot s sodniško organizacijo v njeni širši sestavi. Moram reči, da so pogledi na iste stvari in teme zelo, zelo različni. Pozval sem jih, naj se o teh stvareh še pogovorijo, če bo treba, bom na kakšnem sestanku, kjer bodo poskušali razčistiti nesporazume, tudi prisoten. Mislim, da bo treba, saj na nekatere stvari gledajo s povsem različnih zornih kotov, za kar mi je žal. Nadejam se, da bosta do začetka sezone, morda že pred dopustom, bregova vendarle malce bliže.

Kakšno je finančno stanje zveze?
Lahko rečem, da sem zelo zadovoljen, v katero smer se zadeve gibljejo. Morda se to čudno sliši v teh časih, ko šport odraža vsesplošno stanje v neki državi oziroma njeni ekonomiji, in Slovenija tu še zdaleč ni blesteča, a lahko povem, da je finančni položaj zveze bolj stabilen, bistveno boljši kot v lanskem letu. Pa že lani je bil boljši kot leto pred tem. V zadnjih dveh letih se stanje postopoma izboljšuje ne glede na to, da se je prispevek ministrstva in fundacije za šport iz 650 tisoč evrov znižal na tristo tisoč evrov. In ker proračun RZS na letni ravni znaša približno milijon ter dvesto tisoč evrov, potem je jasno, da od države dobimo le četrtino. Tri četrtine pa zberemo sami. Sponzorskega dela je zdaj več, kot ga je bilo pred dvema letoma, čeprav je položaj v gospodarstvu slabši, kot je bil takrat. To pa pomeni, da smo morali člani predsedstva, in tu lahko morda še eksplicitneje odgovorim kolegu Alešu, ki je malce slabšalno govoril o tem ekonomskem delu predsedstva, vložiti še toliko več truda. Seveda je v teh ljudeh manj stroke, a nič manj ni ljubezni do rokometa. Nihče, ki v predsedstvu prihaja iz ekonomskega dela, ničesar ne jemlje rokometu, ampak vsi samo dajemo. Čas, ideje, predloge, poskušamo voditi rokometno družino, predvsem pa poskušamo priskrbeti te tri četrtine, ki jih država ne daje več. Prej je dala polovico, zdaj da le še četrtino, uspehi so samo še večji, stroški pa s tem posledično le še večji, zato je bilo treba ogromno narediti na sponzorskem delu. Vesel sem, da se število sponzorjev povečuje, prihajajo nekatera nova, zelo ugledna imena, nekatera se vračajo, pozdravljam recimo Pivovarno Laško, ki se vrača v rokometno družino tudi na tej ravni. Ne bi našteval ostalih, jih je pa več in so močnejši kot pred dvema letoma, z nekaterimi se dogovarjamo, z enim izmed velikih in uglednih podjetji je praktično vse dogovorjeno. Primanjkljaj iz preteklih let se zmanjšuje, zadevo počasi peljemo proti ničli.

Če ste lahko malo bolj konkretni, kdaj boste na ničli, kdaj boste zunaj rdečih številk?
V dveh letih gotovo.

So bile reprezentantom poplačane obveznosti iz naslova nagrad?
Fantje so vrhunsko korektni. Tu sicer ne gre za ljudi, ki bi bili materialno nepreskrbljeni, gre bolj za odnos, za spoštovanje dogovorov in verjamem, da cenijo, če se naredi korak v to smer. In tudi tu se počasi bližamo izpolnjevanju tistega, kar izhaja iz obvez za nazaj. Ravno pred junijskimi kvalifikacijami, tako ženskimi kot moškimi, bomo poplačali del zapadlih obveznosti.

Nekaj ste že povedali, pa vendar, malo podrobneje, kakšen je odnos države do športa?
Kar me najbolj moti pri celotni zadevi je, da včasih država oziroma nekateri njeni predstavniki, politiki, po nojevsko zakopljejo glavo v pesek. Ven jo pomolijo le, ko so uspehi in ko se je treba slikati, ko pa je treba sistematično razmišljati o financiranju športa, o zmanjševanju davčnih obremenitev, o življenju športnikov po koncu kariere, pa taisto glavo zakopljejo globoko v pesek. Ogorčen sem bil, ko je bil izglasovan zakon, po katerem morajo nekatera podjetja, ki so v delni lasti države, zdaj naenkrat javljati, ali sponzorirajo ta ali oni klub, tega ali onega športnika, v kakšnem obsegu in tako dalje. In potem se ljudje, včasih nevedni, nepoučeni, nekateri, ki nimajo pojma, kaj je potrebno, da vzgojiš nekega športnika oziroma da neki klub deluje, naslajajo ob takšnih novicah in številkah, ki pa nimajo prav dosti zveze z realnostjo oziroma ne povedo celotne zgodbe. Namreč, če bi bil sistem financiranja slovenskega športa drugače postavljen in bi država financirala vse tisto, kar bi morala, kar pa je bistveno, bistveno več od trenutnega, me ne bi nič motilo. A država se umika, financira vedno manj, ob tem pa zahteva, da morajo tista državna podjetja, ki vlagajo v šport in so družbeno odgovorna, za nagrado dati to informacijo javnosti na oltar. To pa mislim, da je absolutno nekorektno.

Jeseni se vam izteče štiriletni mandat.
Res? Že? (nasmeh).

Je hitro minilo?
Je, vseskozi se dogaja, vrstijo se tekmovanja, greš iz kvalifikacij v kvalifikacije, iz moškega v ženski rokomet in obratno. Pa mlajše kategorije ... Da, mandat se izteka, če me sprašujete, kako naprej, se še nisem odločil. Se mi pa zdi, da so v tem trenutku stvari dobro postavljene, finančni položaj, kot rečeno, se stabilizira, ponosen sem na sponzorje, ki vlagajo v rokomet. In na športne uspehe, ki jih v zadnjih letih ni manjkalo. Finančna konsolidacija, delo s sponzorji, športni uspehi in, kar bi rad še dodal, tudi delo oziroma sodelovanje znotraj predsedstva, znotraj združenj ter ostalih stebrov družine. Bistveno več je dialoga, kot pa ga je bilo morda pred leti, ko sem začel svoj mandat. Bistveno več sodelovanja, to je moje mnenje in to mi pritrjujejo tudi drugi. Zaradi športnih dosežkov, pa urejevanja vseh tistih zgodb, ki so nekoč metale slabo luč na naš šport, je ugled le še zrasel.

Da vprašamo neposredno, boste znova kandidirali?
Nisem se še odločil. Potreben je razmislek, na eni strani je posel, ki ga opravljam, pogovoriti se moram tudi z najožjimi sodelavci znotraj predsedstva, kako skupaj ocenjujemo prehojeno pot, potem pa se bomo pogovarjali, kako in kaj naprej. Časa je še dovolj.

Sprašujemo tudi zato, ker se vas omenja kot enega izmed mogočih naslednikov Janeza Kocjančiča na čelu olimpijskega komiteja.
O tej funkciji nisem prav dosti razmišljal, morda predvsem zato, ker sem v svojem tretjem mandatu vpet v vodenje družbe Gorenja. Je pa res, da me je v zadnjem času že veliko ljudi, ne le iz rokometa, pobaralo o tej temi. Pričakujejo in predlagajo, da bi se resno lotil kandidature. Prehitro je, da bi karkoli komentiral, v tem trenutku lahko rečem le, da imam zelo rad šport, da je vodenje olimpijskega komiteja najvišja funkcija v svetu slovenskega športa in je sama po sebi zelo ugledna, pa tudi zahtevna in seveda privlačna. Uspehi slovenskih športnic in športnikov so takšni, ki že apriori zahtevajo veliko spoštovanje organizacije, ki se ji reče združenje športnih zvez, kar OKS dejansko je. Aktualni in dolgoletni predsednik Janez Kocjančič pa je s svojim, po mojem mnenju vrhunskim delom, letvico za kateregakoli kandidatko ali kandidata dvignil zelo visoko.

Bi potem morali zapustiti RZS?
Da, funkciji sta nezdružljivi.

Če boste ostali na čelu zveze, kaj bi bili največji izzivi za prihodnost?
Športni vsekakor olimpijske igre. Rio 2016, ki smo si ga zadali za cilj z moško reprezentanco, seveda bi bili veseli tudi žensk, a objektivno bo za njih lep dosežek že bolj redno uvrščanje na velika tekmovanja. Bo pa ženska reprezentanca dozorela ob koncu desetletja, tako da jih na olimpijskih igrah najpozneje pričakujem v Tokiu leta 2020. Zelo pomembno se mi zdi, da bomo še naprej, morda še z večjim pompom razglasili igralko in igralca leta, pravzaprav moramo vse spremljevalne dogodke, ki so ob rokometu, dvigniti le še na višjo raven, tudi to bo povečevalo medijski prostor našemu športu.

Bo Slovenija v bližnji prihodnosti znova kandidirala za organizacijo velikega tekmovanja?
Možnost obstaja. Nekaj smo se v ožjem krogu predsedstva o tem že pogovarjali. Če bom nadaljeval na predsedniškem mestu, bi se že kmalu na začetku naslednjega mandata morali zmeniti, na katero od teh velikih tekmovanj se bo Slovenija prijavila oziroma za katero bo kandidirala. Moški, ženske, morda kakšna druga starostna kategorija, malo je treba gledati tudi generacijsko, kaj bi bilo najbolj smotrno. Skratka, zadevo je treba preučiti z veliko zornih kotov. Kar zadeva ženski zaključni turnir, bili smo v stiku že letos, a glede na to, kaj se je dogajalo s Krimom, je bila odločitev, da ne gremo za vsako ceno v dirko za organizacijo, pravilna. Ne izključujem pa tega v prihodnjih letih, morda takrat, ko bi recimo temu novi Krim, pretežno slovenski Krim, imel vsaj realne možnosti, da se uvrsti med štiri.

Če smo že pri ženskem rokometu, še vedno caplja za moškim, pravzaprav sta dva različna svetova.
Ne bi se povsem strinjal. Razlika še vedno je, se boste pa najbrž strinjali, da se zmanjšuje. Razlika je morda še vedno prevelika, a se zmanjšuje. Če naštejem nekaj razlogov oziroma vzvodov, za kaj mislim, da se to spreminja. Zelo sem vesel, da imam v predsedstvu poleg nekaterih drugih dva tesna sodelavca v podobi podpredsednikov. Boštjana Kozoleta, ki je bolj usmerjen v moški rokomet, ter Boruta Škrabarja, ki je z dušo, srcem, telesom in finančnimi injekcijami vpet v ženski rokomet. In lahko rečem, da sem tudi zaradi njega prepričan o boljšem jutri. Drugi razlog, generacija letnikov 1988 do 1992, naj bi dozorela v nekaj letih in bila na vrhuncu leta 2020, ko bomo šli z njo v Tokio, kar je po mojem mišljenju popolnoma realno. Nekatere reprezentantke iz te generacije so že v evropskem rangu, nekatere lahko v letu, dveh postanejo svetovne klase, o čemer sem prav tako trdno prepričan. Tretji razlog je stroka. Marta Bon, ki je reprezentanco hrabro prevzela na verjetno najnižji točki in jo dvignila iz brezna. Ni je bilo strah prevzeti niti Krima v težkem položaju, res cenim delo Marte in delo njenega pomočnika Uroša Bregarja, ki je vrhunski poznavalec ženskega rokometa. Mislim, da ni igralke v nobeni starostni kategoriji v Evropi, ki je ne bi poznal. Nikakor ni naključje, da je dobil dobro plačano službo v Vardarju.

Vaš pogled na agonijo Krima?
Upam, da se bodo razmere finančno in organizacijsko uredile, slovenski rokomet namreč rabi močan Krim. Rabi ligo prvakinj in takšen Krim, da bo čez čas domov pritegnil največje mogoče število reprezentantk. Ter da bo morda po vzoru na Budućnost potem iz tega zrasel močan evropski klub, seveda z manjšim številom tujk, ne z enajstimi, ampak tremi, štirimi. Klub, ki bi lahko prišel med štiri v Evropi, zame bi bil uspeh, če bi se z večinsko slovenskimi igralkami redno uvrščal med osem. Moram omeniti tudi Zagorje, kjer je pod budnim očesom selektorja mladink Bojana Voglarja nastal lep center ženskega rokometa. Ena od razvojnih idej je, da bi imel mladinski del oporo ali pa središče v Zagorju in če k temu potem dodamo še vse bolj slovenski Krim, bo to naslednja stopnica više.

Vam kot predsedniku uprave Gorenja kdaj zmanjkuje časa, se kdaj vprašate, kaj mi je vsega tega treba?
Takole bom rekel, običajno sem predsednik RZS res v urah, ki jih običajni smrtniki jemljejo kot prosti čas. No, če si predsednik uprave take firme, kot je Gorenje, prostega časa tako ali tako ni, 24 ur si na voljo njegovemu veličanstvu kupcu in partnerjem, investitorjem, bankirjem ... Seveda pa človek potrebuje počitek, sprostitev in zame sta rokometna zveza in rokomet še vedno sprostitev. Ni se vedno enostavno boriti za denar in z različnimi pogledi, a tudi zgodbe, kot je bila denimo pred leti sodniška, ko je bilo treba uskladiti, umiriti zadeve, so mi bile v osebni izziv. Vse svoje znanje in izkušnje vodenja sem dal v to. Res se mi zdi, da so odnosi v rokometni družini danes dobri, konstruktivni, tudi delo predsedstva poteka nemoteno, ker so nekateri člani predsedstva aktivni in precej pomagajo, tako da mi ni treba bedeti nad vsako malenkostjo.

Pa pisarna na Leskoškovi?
Generalni sekretar Goran Cvijić vsekakor deluje v pravi smeri. Kot pisarna nismo oziroma niso še na tisti ravni, kot bi si jo želel, marsikaj je še treba popraviti in izboljšati, a da je stanje bistveno boljše kot pred leti, ni dvoma. In tudi zato mi je lažje. Goran ima vso mojo podporo, da v tej smeri dela dalje. Ali s temi sodelavci, ki so zdaj v pisarni, ali pa morda tudi s kakšno spremembo. Morda bo prišla kakšna nova moč ali pa bo morda kakšna stara, če ne bo delala tako, kot je treba, tudi odveč. A to je življenje, nič ni samoumevno, treba je delati profesionalno. Navsezadnje gre v pisarni za ljudi, ki dobivajo denar od rokometa. Predsedstvo ga namreč ne dobiva, ampak daje, pisarna si mora svojo plačo zaslužiti. Goran si jo, tudi še kdo drug, kot denimo Uroš Mohorič, vodja reprezentanc, spet drugi pa se bodo morali znotraj pisarne še dokazati.