O ekipah iz drugega kakovostnega razreda se je v preteklih dneh govorilo več kot po navadi. Tri so namreč igrale v četrtfinalu pokalnega tekmovanja in resda nobeni ni uspelo presenečenje, a vse tri so drago prodale svojo kožo.
Rok Hanžič in njegovi varovanci so gostovali v knežjem mestu in se predstavili v spodobni podobi. Vse do končnice dvoboja, ko so prestrogo ostali brez izključenega igralca, so pretili prvakom, ki so naposled le unovčili številčno prednost za napredovanje v polfinale. »Radomljani so drugoligaši, ampak so resna, organizirana in dobro vodena ekipa z dovolj igralske kakovosti. Bili so zahteven tekmec, pokazali so, da niso po naključju na vrhu lestvice,« je rumeno-črne pohvalil tudi novopečeni trener Celja Agron Šalja.
Koprčani so upravičili vlogo favorita na Ptuju, a so nujni cilj uresničili s kar precejšnjimi preglavicami. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj bi se zgodilo, če bi kurenti pri minimalnem zaostanku realizirali najstrožjo kazen, vendar je dejstvo, da so bili dostojen nasprotnik primorski zasedbi. Še bolj pa to velja za nogometaše Nafte v obračunu z Olimpijo. Že res, da se je na koncu razpletlo po pričakovanem scenariju, ampak pod vznožjem vinogradov smo spremljali srhljivko, v kateri so zmaji potrebovali kar 120 minut, da so ostali v boju za dvojno krono. In glede na videno nikakor ne bi bilo nezasluženo, če bi se veselili naftaši, ki so bili zares odlični. Znova so potrdili, da znajo in zmorejo ter da se lahko enakovredno postavijo po robu tudi najboljšim na sončni strani Alp. Zakaj tega ne počnejo bolj pogosto oziroma zakaj takšne zagnanosti (ambicioznosti) ni zaznati v ligaškem tekmovanju, je drugo vprašanje in posebna zgodba, kot na dlani pa je, da je v moštvu, ki mu poveljuje Dejan Dončić, dovolj prvoligaškega potenciala, bržčas še več ga je ob igrišču …
Čar pokalnega tekmovanja je vsekakor znova prišel do izraza. Ker je zanimivo videti, da manjši ali slabši nagajajo večjim ali boljšim. Hkrati so to v vsaj približno normalnih nogometnih državah odmevne zgodbe, ki poveličujejo avtsajderje in lepoto ter nepredvidljivost najbolj priljubljene igre. In z veseljem jim pozornost namenijo tudi številni ljubitelji najpomembnejše postranske stvari pri nas, toda ko se kaj takega dogaja ali zgodi v Sloveniji, se merila mnogih kar naenkrat spremenijo.
»Olimpija se muči v Lendavi. Ubogi slovenski nogomet,« je bil denimo eden od komentarjev na družbenih omrežjih med tekmo Nafte in vodilne ekipe 1. SNL, nakar podobnih ni manjkalo. In ko sem to naslednje jutro slišal še 'v živo' na prvi kavi, sem dobil 'ošpice'. Vrglo me je iz tira, priznam. Vedno znova me, ko znamo po svojih zgolj pljuvati oziroma ne znamo pokazati vsaj kančka spoštovanja. Mnogi med nami ...
Težko pojasnim, kako zelo me moti miselnost številnih, da je naša prva liga zelo slaba, če Olimpija hodi po trnju v Lendavi, če Celje na svojem igrišču ni prepričljivo proti Radomljam, če Koper ni imel lahkega dela v najstarejšem slovenskem mestu in še bi lahko razlagal. Če Kiel izloči Bayern, je to menda dokaz, da so v Nemčiji kakovostne tudi nižje lige, če Alcoyano šokira madridski Real, to za Španijo velja v še veliko večji meri, pri nas pa naj bi bilo nasprotno. Mar ni to skregano z logiko? Čemu, zakaj ...?
Je res tako težko pohvaliti? Je res težko priznati, da tudi drugoligaši znajo igrati dober nogomet? Drži, ni na najvišji kakovostni ravni, za prvo ligo velja enako. Ne slepim se, da je drugače. Nisem utopist in nikogar nočem prepričevati o nasprotnem, z vsakim pa upam skleniti stavo, da je boljši od tistega, kakršnega bi pričakovali glede na finančne vložke. Samo kot primer (ali če hočete opozorilo), zgolj povprečen madžarski drugoligaš igralcu že lahko ponudi zaslužek, ki je primerljiv z najboljšimi slovenskimi klubi ...
