Po dvoboju še vedno aktualnih pokalnih zmagovalcev in še vedno aktualnih prvakov se je veliko govorilo in se govori o sojenju. O Asmirju Sagrkoviću! Na razplet ni vplival, kar je vedno ključno spoznanje, o tem pač ni nikakršnega dvoma, ampak to še ne pomeni, da je svoje delo opravil na primerni ravni. Ali morda celo zelo dobro.
Sodniki so nadvse pomemben člen tekme, podoba na zelenici je v precejšnji meri odvisna (tudi) od njih. Ne le od kakovosti igralcev obeh ekip, od njihovih sposobnosti, dnevne forme, navdiha, razmer ... Petkov večer v Fazaneriji je to zelo nazorno razkril. Če vrhniški delivec pravice (na srečo) ni vplival na končni izid, pa je gotovo na potek srečanja. Zlasti v drugem polčasu so dogajanja zavila v nezaželeno smer, ko se je prepogosto odločil uporabiti piščalko. Brez potrebe. Če malce pretiravam, se je oglasil ob skoraj vsakem dotiku, s tako 'mehkim' kriterijem je onemogočal, da bi igra stekla, da bi se razživela. Onemogočal je dinamiko in povzročal nemir med akterji tako na zelenici kot ob njej, kar je naslednji dejavnik, ki je imel posledice pri kakovosti izvedbe.
Pokazal je devet rumenih in en rdeči karton! Tisti, ki spopada na ravnici niso spremljali, bi lahko pomislili, da je divjala prava vojna. Da je bilo kot na fronti in da ranjencev ni manjkalo, ampak resnica je takšna, da je bil soboško-celjski obračun korekten. Zelo korekten, končal se je brez poškodb. Če znova malce pretiravam, bi se tovrstni dvoboj v kakšni ligi v tujini morda končal celo brez kartona, bržčas z največ dvema ali tremi rumenimi opozorili. In vnovič bom ponovil, da sodniki na tak način niti po naključju ne pomagajo našim moštvom. Ker se na mednarodnem prizorišču znajdejo v zagati oziroma so presenečeni, ko so se prisiljeni soočiti z veliko bolj ostrim kriterijem, kot so ga navajeni doma, kar jim razumljivo povzroča preglavice.
Če bi secirali vsak karton posebej, bi nam odgovorni v sodniški organizaciji najbrž 'utemeljili', da je Asmir Sagrković v večini primerov ravnal v skladu s pravili nogometne igre. Tako, kot piše v priročnikih! Toda vsega v njih vendarle ni. Obstajajo tudi stvari, ki niso zapisane. Takšne, ki ne morejo biti zapisane. A so kljub temu izjemnega pomena. Kakšen je pravšnji občutek za igro, je denimo nemogoče spraviti na papir. Ali ga imaš ali nimaš. Z leti, z izkušnjami, ga lahko tudi pridobiš, Vrhničana čaka še dolga pot ...
Pripombe so imeli tako gostitelji kot gostje. Največkrat je bilo nejevoljo enih in drugih razumeti, nezadovoljstvo Prekmurcev pa je eskaliralo ob izključitvi Staniše Mandića. Kazen si je prislužil po dvoboju z Luko Kerinom ob stranski črti na sredini igrišča, a težko boste našli koga, ki bi pritrdil odzivu Asmirja Sagrkovića. Drži, da je 26-letni Črnogorec v želji, da si pribori žogo, mogoče malce nerodno dvignil nogo, toda karton rdeče barve je prestroga kazen. Ker ni bilo namere poškodovati tekmeca, v njegovem posredovanju ni bilo pretirane intenzivnosti. Ni bilo 'nasilništva', a vse to kakopak ni spremenilo dejstva, da je moral predčasno z igrišča. Zgolj 120 sekund po tem, ko je stopil nanj. Povrhu je nekdanji svetovni prvak z mlado srbsko reprezentanco spet zaigral prvič po devetih mesecih. Po zares dolgem in napornem okrevanju. Le predstavljamo si lahko, s kakšno motivacijo, s kakšno vnemo se je lotil novega začetka. In sodnik z malce več občutka bi lahko imel v mislih tudi to. Lahko bi pokazal malce več človečnosti, lahko bi ga umiril na drugačen način. Če bi se zgodila huda poškodba, če bi bilo posredovanje zares nasilno, ta argument niti po naključju ne bi držal vode, tako pa ... In spet smo pri tem, da vsa pravila niso zapisana ... In pri tem, da bo Asmir Sagrković v sredo v Sežani znova na delu. Tokrat v vlogi četrtega sodnika in bržkone je zgolj naključje, da vnovič na tekmi Mure. Staniše Mandića na Krasu ne bo.
