Mura po 'lockdownu' ne kaže podobe, ki bi si jo želeli oziroma pričakovali navijači. In kot jo je pričakovala slovenska nogometna javnost, ki je še pred ne tako davnim razpravljala o tem, da bi lahko Prekmurci napadli celo vrh. Črno-beli proti Celju in Taboru niso bili dovolj dobri, vsega skupaj slasti zmage niso okusili na štirih zaporednih preizkušnjah. Nazadnje so bili tega užitka deležni 6. marca, ko so na svojem igrišču ugnali Aluminij. Nato so remizirali z Domžalami in Mariborom, kar seveda ni slabo, toda šest točk na omenjenih petih tekmah je premalo. Ali manj, kot so predvidevali, načrtovali.
Muraši gotovo niso pozabili igrati (dobrega) nogometa. O tem ni niti kančka dvoma, toda hkrati je dejstvo, da so se znašli v nadvse zahtevnem položaju. Tega marsikdo noče sprevideti, ampak bolj ali manj je bilo jasno, da temu ne bodo mogli ubežati. Da se bo zgodilo. Bilo je le vprašanje časa. Pa nimam v mislih števila osvojenih točk. Niti pod razno, navsezadnje so še vedno na visokem tretjem mestu na lestvici z evropsko vozovnico v rokah. Zato je o morebitni krizi, ki jo omenjajo nekateri, brezpredmetno govoriti.
'Problem' je, da je ekipa dosegla limit. Ali še bolj natančno, ga je bržčas presegla. Od začetka nove zgodbe je tako rekoč iz meseca v mesec delala velike korake naprej. Gromozanske. S slovenskega drugoligaškega se je preselila na mednarodni zemljevid, po 25 letih je osvojila tudi domačo lovoriko. Navduševala in razvajala je navijače, pisala se je pravljica, ki jo je občudovala celotna sončna stran Alp. Bilo je eno samo uživanje, toda hkrati so bili iz sezone v sezono koraki naprej vse manjši. In vse bolj zahtevni, vse manj opazni. Medtem je Mura prišla do stopnje, ko napredek lahko 'merimo le še v centimetrih', oteževalno okoliščino predstavlja tudi spoznanje, da je izpuhtelo nekaj (začetnega) zagona, zagnanosti. V ekipi in okrog nje, obenem pa se pričakovanja navijačev zgolj stopnjujejo. Kar je Muri še ne tako dolgo nazaj uspevalo na krilih evforije, naj bi zdaj postalo nekaj samoumevnega. To je nevarna miselnost. Ker nič ni samoumevno.
Ante Šimundža sicer optimistično poudarja, da njegova zasedba še vedno ima dovolj prostora, da bi bila lahko še boljša, mogoče tudi uspešnejša. A če smo še pred kratkim govorili o prekmurski čarobnosti, ki je bila 'gorivo', gre zdaj v prvi vrsti za profesionalizem. Za to, da morajo igralci brez zunanjih dražljajev sami sebe prepričevati, da na vsakem treningu in tekmi iz sebe iztisnejo zadnji atom moči, da bi bili lahko na višji ravni in bi kljub temu, da krivulja vzpona ni več strma, zadostili apetitom svojih privržencev. Bogati nastale razmere rešujejo z dragimi nakupi, na ravnici denarja za takšen prijem ni. Tudi zato je kot na dlani, da je pred trenerjem in njegovimi varovanci peklensko zahtevna naloga, da bi Prekmurje (z majhnimi koraki naprej) vnovič dvignili na noge, pomembno bo tudi ravnanje vodilnih mož kluba.
