Aluminij na tekmi z Mariborom ni naredil ničesar, kar bi bilo proti pravilom. A vseeno so Kidričani uspeli z vsako svojo potezo postati še malce manj simpatični, čeprav so bili na lestvici simpatičnosti slovenskih prvoligaških klubov pri večini ljubiteljev najpomembnejše postranske stvari na svetu v deželici na sončni strani Alp že tako ali tako povsem na dnu. Vse od prvega kroga, ko so se gospoda iz šume odločila, da jim ni treba priti na tekmo v Ljudski vrt, ker so pač po njihovem mnenju imeli premalo časa za pripravo na obračun z Mariborom po težavah v kadru zaradi koronavirusa. Požvižgali so se na pravila, pljunili v obraz Nogometni zvezi Slovenije, prvi ligi, svojim nogometašem, sponzorjem, celotni nogometni Sloveniji. NZS jih je kaznovala, preblago. Še posebej po tem, ko je po pritožbi izničila dodatno kazen odvzema točk in je ostalo zgolj pri denarni kazni. Zaradi nespoštovanja so si Kidričani zaslužili še kaj več kot zgolj denarni opomin in odvzem nekaj točk. Kakorkoli, če jim je NZS vendarle malce pogledala skozi prste, jim slovenski ljubitelji nogometa niso. Aluminij se je čez noč prelevil iz simpatičnega majhnega kluba v popolnoma antipatičnega. In v šumi so se očitno odločili, da bodo svoj sloves še malce bolj pokvarili. Po tistem, kar so storili v petek na štajerskem dvoboju z vijoličastimi, lahko zapišemo, da jim je to v popolnosti uspelo.
Začenši s trenerjem Oskarjem Drobnetom. Sicer me je strateg rdeče-belih po koncu tekme poskušal prepričati, da Aljaž Krefl in Gašper Pečnik sploh nista bočna branilca in da tako v začetno enajsterico nikakor ni uvrstil para levih bočnih branilcev (Krefl-Ploj), para desnih bočnih branilcev (G. Pečnik-Jakšić), para osrednjih branilcev, treh centralnih vezistov in zgolj enega napadalca. Zanimivo, ob pogledu na spletno stran Kidričanov Gašper Pečnik celo začenja seznam branilcev, na njem je tudi Aljaž Krefl. Oba sta seveda večino svojih tekem, ki sta jih odigrala v članskem nogometu, igrala na položaju bočnih branilcev. Drobnetovi argumenti so bili tako šibki, neobstoječi. Dejstvo je, da je strateg Aluminija na igrišče poslal šest branilcev (!) in tri osrednje veziste. In da se je odločil za branjenje, kakršnega se ne bi sramovala niti francoska vojska v bitki pri Verdunu. Nekakšno sprenevedanje po koncu tekme tako zares ni imelo nikakršnega smisla. Bila je to klasična nogometna antipropaganda, klasični bunker, ob katerem je, da bi bila mera polna, Drobne pred koncem tekme svojega edinega napadalca Harisa Kadrića zamenjal še z enim osrednjim branilcem Renatom Pantalonom. Vse lepo in prav, vsak trener ima pravico, da na igrišče postavi ekipo, kakršno želi, in vsak klub sam izbira, na kakšen način bo igral. Vseeno pa bi morali pri Aluminiju tudi malce razmišljati o tem, kakšno sporočilo s tem pošiljajo. Ne samo v Sloveniji, temveč po vsej nogometni Evropi. Takšna nogometna antipropaganda ne koristi nikomur, niti njim samim, čeprav se lahko zdaj zadovoljno tolčejo po prsih, češ da so osvojili pomembno točko.
A dobro, Drobnetova bojazljiva taktika ni bila niti približno najbolj antipatična stvar, ki so jo Kidričani uporabili za tekmo z Mariborom. Veliko bolj antipatično je bilo, kako so pripravili svojo zelenico, oziroma da se izrazim bolj pravilno: kako niso pripravili zelenice! Igrišče v Kidričevem bi moralo prižgati vse alarme pri Nogometni zvezi Slovenije, ki bi morala sprejeti pravila, kako mora biti videti nogometna zelenica za tekme prve lige. Kako visoka je lahko trava, kdaj se mora igrišče zalivati in tako naprej in tako dalje. Pravila, ki so v veljavi v najmočnejših evropskih ligah, pa tudi v nekaterih ligah, podobnih slovenski. Ker to, kar si je Aluminij privoščil v petek, je sramota. Sramota za klub in tudi sramota za slovensko prvo ligo. Igrišče je bilo v katastrofalnem stanju predvsem zato, ker so se v Kidričevem potrudili, da bo tako. Seveda se bodo v šumi izgovarjali, da to ni res, vendar me nihče ne more prepričati, da je tako zelo težko pokositi in zaliti travo ter zelenico pripraviti na ustrezno raven. Seveda je Aluminiju ustrezalo, da je bilo igrišče izjemno počasno, pravzaprav nemogoče za igranje nogometa. Branjenje na takšni zelenici je jasno veliko lažje kot napadanje. Vseeno pa Kidričani enostavno ne bi smeli imeti možnosti, da igrišče (ne)pripravijo na takšen način. To bi moralo biti s pravili prepovedano. Vedno znova se pogovarjamo o tem, da je slovenska liga neatraktivna, da po kakovosti pada in da bi morala biti razvojna liga, v kateri bi se igral dober, napadalen nogomet. V kateri bi se igralci razvijali, da bi bili potem pripravljeni na večje izzive, boljše lige. Da bi od tega nekaj imele tudi vse selekcije slovenskih reprezentanc. Na takšnem igrišču, kot je bilo v petek v Kidričevem, je vse našteto nemogoče. Ker je tam pač nemogoče sploh igrati nogomet. In to je nekaj, kar bi moralo zelo zanimati NZS. In kar bi morala zveza v prihodnje prepovedati.
V Kidričevem se verjetno zdaj privoščljivo smejejo, češ, ste videli, kako smo jih zafrknili. To je razmišljanje na kratki rok. Kaj pa, ko bo nekoč nekdo to njim pripravil? Ko bodo denimo nujno potrebovali vse tri točke? Privoščljivo zbadanje si je po koncu tekme privoščil tudi Mladen Dabanović, drugi »tviteraš« Slovenije – mesto prvega vendarle pripada predsedniku vlade –, strokovni vodja nogometne šole Aluminija, ki je v posmehljivem tonu zapisal: »Tak … Točka z Mariborom … Zdaj pa lahko pokosimo in povaljamo igrišče.« Neprofesionalna izjava, ki jo je Dabanović sicer pozneje s Twitterja izbrisal. Zakaj, ne vem. Mu pa polagam na dušo, naj le stori tisto, kar je napisal. Naj pokosi, povalja, tudi zalije igrišče. Vsi vemo, da kidričevska zelenica to nujno potrebuje. Bolje, da se nekdanji slovenski reprezentančni vratar ukvarja s tem, kako bo videti igrišče njegovega kluba, kot da izgublja čas z vohunjenjem za mariborskimi nogometaši in prisluškovanjem Rožmanovim navodilom v kidričevski garderobi …
