Amanda Abbington, Martin Freeman Svet24.si

Zvezdnica z možem otrokoma zadala nepopravljivo ...

princ-charles, camilla-parker-bowles Svet24.si

FOTO: Princ Charles in Camilla ganjena do solz

anica miha bidar policija1 Reporter.si

Incident pred parlamentom: "Napiši mi kazen, boli...

protest, dijaki, sojenje, maribor Svet24.si

FOTO: Dijaknija na sodišče, Mariborčani na ulico

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Objavljamo dokument o razdelitvi BiH, ki ga išče...

kis, nerjaveče-jeklo, čistilo Odkrito.si

To neverjetno čistilo imate zagotovo že v omari,...

delovna-akcija, ana-praznik Njena.si

Delovna akcija: Tako se imajo, ko kamere ne ...

Andrej Miljković
Andrej Miljković
10 02.04.2021 13:15:03

Pod črto reprezentančnih (ne)dosežkov: ŽAN SE RIMA S KARAVAN – pa brez zamere!

Martin Metelko
»Žaaaan, pridi, greva na trening,« je iz spodnjega nadstropja družinske hiše zaklicala lepo urejena gospa v zgodnjih štiridesetih, ki bi ji človek hitro prisodil kakšno leto manj.

»Žaaaan, zamudila bova! Veš, da morava še odpeljati Taro v glasbeno šolo,« je pristavila ambiciozna mama in že dvigovala vrata garaže, medtem ko je z daljincem odklenila svojega volva. In ko je ravno želela zaklicati še tretjič ter še povišati jakost svojega napol paničnega vokala, se je privlekel po stopnicah s torbo, ki se je popolnoma ujemala z enako drago jakno. Tako kot dan poprej se mu je tudi danes vse prej kot ljubilo, a če je mama rekla, da je treba na trening, potem je pač treba. Navsezadnje tudi Tari ne klarinet ne mednarodna šola že nekaj časa nista posebej dišala, pa kaj hočemo. Saj ko bo enkrat na igrišču, bo kar zabavno – sploh ker so nove najkice za 140 evrov res kul in tega najnovejšega modela najljubša soigralca Žan in Žan še nimata. Pa še vedno je treba imeti v mislih tiste očetove besede, da pozna nekoga, ki pozna nekoga, ki pozna nekega menedžerja. Če bo le dovolj vztrajen, ga bo že porinil nekam z neko pogodbo – in ko podpišeš prvo, potem gre tako ali tako vse samo od sebe. Pa če se ti ljubi ali ne.

***************

Prizor je izmišljen. Priznam, dal sem si duška s svobodo, ki si ji ne drznem reči pesniška. In zavedam se, da bom hodil po tankem robu ter se na kar nekaj točkah spogledoval najmanj s klišeji, če že ne s stereotipi in politično nekorektnostjo. A ko sem po zaključku skupinskega dela zgodovinskega evropskega prvenstva mladih reprezentanc na naših tleh in po sijajnem pogovoru s slovenskim selektorjem Milenkom Aćimovićem ter direktorjem slovenskih reprezentanc Miranom Pavlinom v koprskem studiu v organizaciji NZS razmišljal o aktualnosti in prihodnosti slovenskega nogometa, sem nekatere zadeve preprosto mora zapisati. Žani mi, verjamem, ne bodo zamerili. Ne tistih šest (?!), ki jih je Aćimović vpoklical za igranje na tem prvenstvu, ne moj mladi sodelavec, ne vsi drugi.

Ne gre zanje konkretno in ne gre za njihovo ime – gre zgolj za simptomatično metaforo, ki zelo dobro ponazarja sicer stereotipen, a tako zelo trden in realen okvir slovenske nogometne realnosti. Urejena spodobno stoječa družina, mamin družinski karavan in imena, posebej značilna za določeno obdobje, ki jih kolegice s kofetkanja nato svojim potomcem dajejo serijsko. Gre za sliko tistega dela Slovenije, ki živi najmanj opazno in ravno prav dobro, da v največji meri oblikuje sfero vsakodnevnih aktivnosti. Tudi nogometa. In gre za sliko tistega dela Slovenije, ki se – hočeš nočeš – zrcali v mlajših selekcijah slovenske reprezentance. Zdaj so to Žani, čez pet ali deset let bodo verjetno novodobni Taii in na novo moderni Jakobi z obvezno (najmanj) dvema priimkoma vsak. Kdo ve, morda bo kakšen tudi moj, sploh se ne izključujem iz te druščine. Nasprotno, moja otroška soba je v zgornjem nadstropju družinske hiše, garažna vrata se dvigujejo na daljinec, v garaži je – no, skoraj – karavan. Skratka, sam po sebi sem del problema, če mu lahko rečemo tako.

In mislim, da mu lahko. Kot je temu dejal Pavlin, imamo – in onkraj metafor je popolnoma vseeno, kako jim je ime – preveč igralcev iz nekega kalupa, ki igrajo enako, ki so na igrišču enaki in ki k nogometu pristopajo na povsem enak način. Če pikro dodam, da so pogosto tudi videti, kot da so stopili iz iste trgovine in izpod škarij istega frizerja, pa je slika popolna. In kar v njej manjka, je nekaj, zaradi česar je človeštvo vedno napredovalo, nogomet pa prav tako. Raznolikost, drugačnost, odklon, posebnost – še toliko bolje, če tudi kakšna eksotičnost. »Rad bi delal s fanti, ki so malo posebni. Tudi če ta posebnost pomeni, da bi kdo rekel, da so čudni,« se je v taistem pogovoru Pavlin prav tako sprehajal po robu, a zadel žebljico na glavico in mi zgolj dal dodaten navdih, me dodatno podžgal.

Ni govoril o tem, da nogomet potrebuje Mirane iz Britofa, a tudi Samirje iz Fužin, Milivoje iz Novih Jarš, Zlatke iz bolj asimiliranih mariborskih in koprskih naselij, Josipe s kranjske Planine in tako naprej od Alešev in Darkov do Marinkov in Milenkov. Ni govoril in ne bo govoril. Ni govoril, da bo treba znati delati z Žani in Taii, a tudi z Aleni, Jovoti in Gezimi. Še več, svet se spreminja in dodatno odpira, slovenska realnost sta z odprtimi rokami in srci tudi Ahmed, ki ga je vojna vihra pripeljala iz Sirije, in Stephan, ki ga je življenje pripeljalo iz Nigerije. Ni govoril in ne bo govoril. Je pa to gotovo mislil. Ker to je realnost in edina pot naprej. Treba je delati s fanti, ki jim je lahko ime kakorkoli, a morajo slovenskemu nogometu dajati nasprotnost od trenutnega kalupa. Morajo mu dati raznolikost, nepredvidljivost, navdih, kreativnost, razmišljanje zunaj okvirjev in škatle, igrivost. Predvsem pa željo. Velikansko željo. Željo ne glede na to, ali se pripelješ s karavanom ali na trening pritečeš.

Željo ne glede na to, ali imaš najkice za 140 evrov ali nekaj kitajskega za 25. Željo ne glede na to, ali opremo prineseš v torbi, ki se ujema z jakno, ali v mercatorjevi vrečki, ki se s trenirko ne ujema niti malo. Željo, željo, željo in še enkrat željo. Željo igrati nogomet vedno in za vsako ceno, pa če s tem postaneš milijonar ali mezdni delavec s trebuščkom in rekreacijo dvakrat na teden. Moramo najti to željo, in če jo bomo hoteli najti, bomo morali delati z vsemi. Tudi s posebnimi, čudnimi in problematičnimi. Pogosto celo predvsem z njimi – tako pač je, nogomet je velikokrat šport z obronkov družbe in z robov dopustnega. Z neprijaznega asfalta blokovskih naselij, barakarskih brezpotij ali – kar poglejte nekaj zgodb, ki trenutno polnijo evropske časopise! – begunskih taborišč.

Vprašajte Belgijo, vprašajte Švico, vprašajte Švedsko, vprašajte Francijo, vprašajte Avstrijo, vprašajte Nemčijo. Ne gredo pa ti koncepti in ti sistemi brez sodelovanja širše družbene slike mladostnikovega odraščanja. Da se bodo lahko vsi, ki bodo to zares želeli, popolnoma osredotočili na igrišče in oblikovanje prihodnosti slovenske reprezentance, jim bodo morali priti nasproti tudi tisti, ki jih maltretirajo in zaničujejo s stavčnimi členi in kosinusi. In verjemite mi, da jih. In verjemite mi, da bi slovenski nogomet pridobil ogromno, če jih ne bi. Šola in izobrazba sta svetinji – toda prisila na tem področju ne doseže popolnoma ničesar, hkrati pa vzame čas, voljo in željo za druge talente in drugačne življenjske poti. Neizbežno. In skoraj vedno. V prihodnje pa bo le še bolj, če šolski in nogometni sistem ne bosta našla skupnega jezika in skupnih rešitev. Če že ne – kar bi bilo najbolje – skupne poti.

Članki iz rubrike