Bilo bi nepredstavljivo v katerihkoli kvalifikacijah, ki jih je po donedavnem sistemu Slovenija vedno morala igrati v družbi marsikatere realno močnejše izbrane vrste. In je nepredstavljivo, nesprejemljivo, nedopustno in sramotno v tekmovanju, ki je bilo ustvarjeno za enakovredno tekmovanje s po vseh kriterijih primerljivimi nasprotniki. Kar je le vrh ledene gore, vrh velikanskega kupa težav in neodgovorjenih vprašanj aktualne garniture.
»To je predolga zgodba. Zdajle nimamo časa, verjemite,« je Tomaž Kavčič odgovoril v angleščini, čeprav se načelni dogovor glasi, da selektor odgovarja v maternem jeziku, v tujega pa izjave prevaja pristojni. Odklon je bil logičen, šef slovenskega strokovnega štaba je govoril iz srca in ni pomislil ne na procedure ne na karkoli podobnega. Vprašanja norveškega novinarskega kolega, kako, za vraga, Jan Oblak že leto dni ni igral za Slovenijo, čeprav je ves ta čas igral za madridski Atletico, gotovo ni pričakoval. A ravno zato je odgovoril najbolj neposredno, najbolj odkrito. In najbolj resnično.
Zgodba, kot smo jo do zdaj dobili servirano v uradnih sporočilih, seveda ni predolga. Trajalo bi dva stavka in največ dve minuti, da bi selektor pojasnil vse o boleči rami in Janovi prošnji za počitek med reprezentančnimi akcijami te jeseni. Torej vse o razlagi, zaradi katere je slovita madridska Marca zadnjič celo pisala o hvalevrednem paktu med zvezdnikom in zvezo, po katerem se bo najslavnejši slovenski nogometaš vrnil marca, ko ga bo čakal kapetanski trak. To slednje so Španci seveda razumeli še prav posebej napačno, in le kdo bi jim lahko zameril, ko pa je bilo vprašanje kapetanskega traku zavito še bolj kot karkoli drugega in bi njegove zavoje zelo težko odpeljala celo najboljša različica Tine Maze.
Tako zavito pa je bilo zato, da iz njega ne bi bila razvidna resnica in da hkrati nihče ne bi mogel reči, da piše neresnica. Pri čemer je resnica resnično tako zelo dolga, da zanjo v drobovju oselskega stadiona nismo imeli časa, tudi če bi o njej kdo – končno – želel govoriti. Je pa škoda, da ga nismo imeli, kajti bil bi zelo dober začetek sekanja vozla, ki ga že dolgo ni mogoče razvozlati. Vozla, ki se je začel z Oblakom in ki so ga nato zapletale mnoge zadeve na več kot polletni poti od prvega Kavčičevega seznama reprezentantov do sobotnega tretjega zaporednega poraza v ligi narodov in neverjetnega petega na šestih tekmah zdaj že z ogromnim naskokom najslabšega selektorja v zgodovini Slovenije. Vsaj kar zadeva izkupiček, a tudi po drugih kriterijih bi bilo tega strokovnjaka težko dvignit kam višje.
Morda sta izjema le gosposka drža in spoštljivost do okolice, s katerima predstavlja precejšen napredek v primerjavi s svojim predhodnikom. Če mu je že na področju igre, idej, mehanizmov, pristopa in rezultatov uspelo nepredstavljivo; namreč da se močno – in upravičeno – kritiziranega Srečka Katanca spominjamo kot nekoga, ki je iz izbrane vrste vendarle mogel izvleči precej več, kot gledamo v letu 2018. A res ne gre le za to oziroma to prihaja kot posledica dejstva, da imata ta reprezentanca in to njeno vodstvo zdaj na grbi že ogromno. Morda se je katera od stvari zdela majhna in nepomembna, a nikoli ni bila zares razrešena in se je vračala na jedilnik neprebavljivega, od postanosti zasmrdela, ter rasla z nalaganjem novih in novih neužitnosti.
Ne pozabimo na slovo Boštjana Cesarja, dolgoletnega kapetana, ki se ni želel posloviti. Prva Kavčičeva odločitev nosi stigmo podpisovanja pogodbe s hudičem, pri čemer je kar verjetno, da vlogo hudiča igra zagotavljanje igranja Kevina Kampla za izbrano vrsto. V soboto je bil sijajen, kajneda? No, k temu seveda še pridemo. Na hitro sestavljen šopek za Cesarja ter na hitro zamišljeno slovo enega največjih in najbolj zaslužnih vseh časov v skrajno neprimernem ozračju prijateljske tekme z Belorusijo sta privedla do izbiranja novega kapetana in zapleta, po katerem se izbrana vrsta ni nikoli dvignila, si nikoli opomogla.
Bodimo še enkrat jasni, bodimo jasni še bolj kot do zdaj. Oblak je španskim medijem že napovedal, da bo novi kapetan izbrane vrste, ostaja pa odprto vprašanje, ali je šlo za utvaro v njegovi glavi ali za – kar Kavčič odločno zanika – dejansko selektorjevo obljubo. Kakorkoli – ne pravimo, da je nepomembno, a šlo bi za špekulacije –, Španci so že pripravljali udarne zgodbe, ko je kapetan postal Bojan Jokić, Oblak pa je z bolečino v kapetanskem traku – pardon, v rami – odšel domov. V Madrid. S pomembnim dodatkom pred tem: vse bolj javna je tudi skrivnost, da naj bi bila Kavčič in Jokić celo pripravljena vse skupaj pomiri s salomonsko rešitvijo, a je po mizi tedaj udaril nekdo tretji iz moštva. Kdo? S tem bi šli pregloboko na področje nepreverjenega, pa čeprav smo precej prepričani, da so informacije točne. Morda kdaj drugič.
No, nadaljevanje poznate, selektor in prvi zvezdnik še vedno nista govorila, Kavčič Oblaka zaman poziva na pogovor kjerkoli in kadarkoli, zadeva pa je pustila močne posledice na vsem. Prav mogoče je, da je svojo vlogo odigrala tudi pri Valterju Birsi, čigar slovo prav tako ni bilo čisto in bi v okolju bolj kritičnega razmišljanja sprožilo precej več polemik. Objava nogometaša samega (?!) na instagramu na dan objave reprezentančnega seznama česa drugega preprosto ne more storiti. Sploh ne v paketu s še enim na hitro nabranim šopkom in še bolj neprimernim okoljem za odhod šele 32-letnega igralca (zgolj letno dni starejšega od nekega Lionela Messija) na vrhuncu moči.
In prav mogoče je, da je zadeva Oblak svojo vlogo odigrala tudi pri Kamplu, ki je sam po svoji stari navadi prav tako hitro prepoznal priložnost za počitek. Recimo bob še enemu bobu. Tudi Kamplova odsotnost je neupravičena – zvezdnik je igral na zadnji klubski tekmi pred reprezentančno akcijo in bo igral na prvi po njej, vmes pa dva tedna okreva po zadevi, zaradi katere profesionalni nogometaš spusti en trening, največ dva. Pika. Kampl je ekipo spet pustil na cedilu, in če smo bili tedaj, prvič, nekaj časa celo na njegovi strani, tokrat ne moremo biti. Sploh če se še enkrat spomnimo tiste zelo verjetne povezave s Cesarjem, ki bi na reprezentančni zbor prišel tudi s 40 stopinjami vročine in brez ene noge.
Ko imaš kot selektor Slovenije v glavi vse to, dodatni udarci pridejo sami. Na zunaj se zdi, da se je marsikaj zarotilo proti tebi, a v resnici dodatne težave pridejo zato, ker si jih tako zelo veliko poklical sam. Tako kot si poklical – če odpremo še eno zadevo – Milivoja Novakovića, čigar izkupiček na še vedno nedefiniranem delovnem mestu je prav tako zgodovinsko obupen. Karkoli naj bi že moral prispevati reprezentanci, mu ni uspelo niti s slabim približkom, ob tem pa je vsakomur jasno, da ga niso hoteli nogometaši in da ni bil izbira vodstva NZS. In če imaš vse to v glavi kot slovenski reprezentant, hkrati pa o ničemer ne moraš govoriti, temveč od tebe pričakujejo bodisi floskule bodisi čustvene nagovore v slogu »zdaj pa res bo«, je katastrofa za najbližjim vogalom.
Seveda morajo tudi fantje prevzeti svoj del odgovornosti, vsekakor bi tudi v danih okoliščinah preprosto morali biti boljši. Z eno besedo boljši, bi pa to besedo bilo mogoče razčleniti še na kup tej reprezentanci manjkajočih pridevnikov. Toda kak izgovor ne glede na to, da smo jim glasno obljubljali, da jih ne moremo več ščititi tako, kot smo jih pod Katancem, reprezentanti gotovo imajo. Sploh ker je zdaj dejansko kar nekaj novih in ker resnično morajo igrati z bremenom dogodkov, ob katerih potrebni ravnovesje, mirnost in osredotočenost niso mogoči. Predvsem pa ni mogoča iz vsega tega izhajajoč intenzivnost, ki je mora celo najboljša beseda za označevanje tistega, po čemer se Slovenija na igrišču razlikuje od svojih tekmecev.
Strah, stiska, obremenjenost in nečista glava vodijo v položaj, v katerem je vse videti kot z neke druge, manj intenzivne, za tekmovanje neprimerne ravni. Naj bo zagrizenost napadanja ali srditost branjenja – intenzivnost je smešno nizka, kar je nato videti kot pomanjkanje bolj pogovornih ter bolj patetičnih borbenosti in srčnosti. Če k temu dodamo vse močnejši občutek, da Kavčič tudi na tehnični in taktični ravni ne zna najti pravih rešitev, je brezno poloma neizbežno. Med drugim ne more biti drugačno kot neizbežno, če Amir Dervišević v razmiku dveh tekem skače od prve do četrte izbire, če se Jaka Bijol v nekaj dneh sprehodi od nevpoklica v reprezentanco do vloge glavnega aduta v lovu na preobrat ter če gre Robert Berić od člana udarne enajsterice in strelca edinega Kavčičevega tekmovalnega zadetka do moža brez odigrane minute.
In če, za veliki finale, poškodba Luke Krajnca prinese prizore čiste burleske, ko Kavčič s pomočnikom v neposrednem televizijskem prenosu več kot očitno nima pojma, kaj storiti. Nato pa na igrišče pošlje že n-tega srednjega branilca na zgolj treh tekmah. Pri čemer gre Miha Blažič od tribune proti Bolgariji prek udarne enajsterice proti Cipru do Norveške, kjer so imeli prednost Miha Mevlja, Krajnc, Mitrović in celo Antonio Delamea Mlinar. Spet povsem v Kavčičevem slogu brez koncepta svoje reprezentance, brez ideje in pod vplivom vsega, le lastne vizije ne. V slogu, ki ga ni mogoče braniti niti pri najboljši volji in ob katerem bi bilo – sploh če ga seštejemo s celotno preostalo mineštro – mogoče zaploskati le eni potezi vodstva zveze. Žal – in kot rečemo žal, resnično mislimo žal – vsi dobro vemo, kateri.
