andrej škufca 2 Odkrito.si

Andrej Škufca o nosečnosti: Dolgo sva čakala

nesreča, slavija, avtobus Svet24.si

FOTO in VIDEO: Žrtvoval sebe, da reši druge? ...

jasnovidnost Petisvet.si

Čutila sem, da se bo sinu zgodilo nekaj groznega

karl erjavec, alenka bratušek Svet24.si

Alenka Bratušek ogroža Karla Erjavca

danny leiner Svet24.si

Umrl režiser kultnih komedij Zadeta modela in ...

Justin Bieber, Hailey Baldwin Najstnica.si

Justin Bieber končno potrdil poroko

Severina Magija_1 Njena.si

Olala, ta lepotica je Severinina nečakinja!

Primož Salmič
Primož Salmič
0 01.10.2018 16:55:14

Das Experiment

alesfevzer.com
Odlični nemški film iz leta 2001 si pravzaprav nikakor ne zasluži, da se ga omenja v povezavi s Fibo.

Ampak naslov je tisti, ki je prišel na misel, ker ne bi mogel bolje povzeti tega, kar so si zamislili Patrick Baumann in druščina v Švici. Vse skupaj so sicer zavili v celofan novega sistema, razvoja košarke, postavitve reprezentanc na prvo mesto, bla, bla, bla, ampak na koncu je to, kar so zagnali s kvalifikacijami, prav in zgolj to – eksperiment. In to ponesrečen, samo priznal tega ne bo nihče. Prav nasprotno, Švicar s sodelavci govori o uspešnici, ki so jo ustvarili v svojem »studiu« v Miesu ob Ženevskem jezeru. A prelep pogled nanj jih je očitno tako zaslepil, da ne vidijo, kaj se dogaja okrog njih. Ali pa preprosto nočejo videti. Če bi, bi hitro opazili, da nekaj ne štima, da je to, česar so se lotili, navadna farsa, da režirajo burlesko, ki bi jim jo zavidali tudi največji mojstri tega žanra.
Eno je govoriti o tem, da je treba reprezentance postaviti na mesto, ki jim pripada, da se mora spet vse začeti vrteti okrog njih, da si navijači zaslužijo gledati svoje izbrane vrste večkrat na leto, nekaj povsem drugega pa to spremeniti v delo. Tu pa je Fiba, pardon, »Wannabe Fifa«, pogrnila na celi črti. Da, Fiba bi bila rada čim bolj podobna Fifi, želi si obračati veliko več denarja, rada bi imela vpliv, Baumann bi, če hočete, rad bil mini Gianni Infantino. Predsednik Fibe je sicer Horacio Muratore, a jasno je, da vse niti v rokah drži Švicar, on je košarkarski bog v kravati. Za vekomaj, in to skoraj dobesedno. Še leta 2010 je bil njegov mandat podaljšan do leta 2022 (!), košarkarski Tito pa je letos dobil še novo predčasno obnovitev – izvršni odbor Fibe ga je na funkciji generalnega sekretarja zdaj ustoličil kar do leta 2031!!! Takrat bo tudi leto svetovnega prvenstva, Luka Dončić pa bo star 32 let. Bo igral na tistem prvenstvu? Tega ne ve niti ciganka, vsi pa vemo, da ga ne bo na svetovnem prvenstvu naslednje leto. Tudi ali predvsem zaradi možakarjev iz Miesa.
Eden najboljših evropskih košarkarjev, eden največjih svetovnih talentov, igralec, ki je v Evropi še kot najstnik osvojil vse, kar je možno, ki mu napovedujejo lepo kariero tudi v ligi NBA, je vzorčen primer Fibine zablode. Glavni problem ni to, da tak zvezdnik evropske – verjamemo, da kmalu tudi svetovne – košarke ne bo igral na svetovnem prvenstvu, ker se njegova država nanj pač ni uvrstila. Problem je v tem, da Dončić svoji državi ni mogel pomagati v kvalifikacijah in ni odigral niti ene tekme; če bi jih samo nekaj, bi Slovenija igrala na Kitajskem. Igral pa jih ni, ker mu klub ni dovolil. Real zaradi spora med ECA in Fibo, Dallas zato, ker želi novinca imeti spočitega in zdravega od prvega dne priprav. Ker je zdaj pač »njegov«. In ne Realu ne Dallasu se seveda ne bo zgodilo nič. Fiba je prvega morda malo grdo pogledala, ker je pač del njej sovražne evrolige, drugemu pa se je najbrž celo prijazno namuznila. Kajti Dallas je del lige NBA, Fibinega »bossa«. Oni v ZDA so nedotakljivi, kar rečejo, tako je, Fiba zgolj prikima. In ko rečejo, da igralci iz lige NBA med sezono seveda ne bodo igrali kvalifikacij, je to logično in razumljivo, ker je to drug svet, nebesa, v katera bi rada nekoč tudi Fiba. Ko se zoperstavi ECA in enako reče za evroligaške igralce, je to nelogično, nerazumljivo, to je vojna napoved vragu iz pekla. Dobrodošli v Fibin svet.


Zagnala je kvalifikacijska okna, ne da bi prej sploh zgradila stene, kamor bi jih »vgradila«, žrtve pa so igralci in reprezentance. Ne vse, Slovenija pa je tista, ki je na čelu najbolj oškodovanih. Ker je kljub vsej svoji košarkarski veličini še vedno zelo majhna in ima zgolj nekaj vrhunskih košarkarjev. Ko kdo manjka v izbrani vrsti, je to povsem druga, precej slabša Slovenija. Drži, najprej je treba pomesti pred svojim pragom. Tudi takrat, ko bi lahko, Slovenija praktično nikoli ni imela popolne ekipe; v vseh teh letih se je vedno našel kdo, ki je zavrnil reprezentančni dres, tudi letos (pa čeprav vas vprašam: bi vi šli na priprave reprezentance, če bi vam delodajalec dal vedeti, da je bolje, če ostanete v klubu, sploh če je to Barcelona ali Real? Jaz ne bi.). Drži tudi to, da bi celo s tako ekipo Slovenija lahko imela (če ne kar morala imeti) dve zmagi več, ko bi le odigrala malo bolj pametno, in zdaj bi razpredali o naslednjih dveh ciklih, o štirih tekmah, v katerih bi se odločalo o uvrstitvi na SP. Najbolj od vsega pa drži, da Fiba ne bi smela dovoliti, da se reprezentanca znajde v takem položaju; nobenih protekcij, samo zagotoviti bi morala enakopravnost. V nogometu se vse ustavi, ko igrajo reprezentance. Te so tam res glavne, lokomotive, kot jih radi imenujejo pri Fibi. Med reprezentančnim terminom se nogometaši po vsem svetu usedejo na letala in za nekaj dni odidejo v domovino. To stori Bojan Jokić v slovenski, Edinson Cavani v urugvajski ali Cristiano Ronaldo v portugalski izbrani vrsti. V košarki pa ... Znajdi se, kakor veš in znaš. Naberi tiste, ki jih lahko, pa čeprav nekateri reprezentance v normalnih okoliščinah ne bi nikoli videli od blizu. In zato naslednje leto na Kitajskem ne bodo igrale najboljše reprezentance, oziroma tiste, ki so bile najboljše v kvalifikacijah, ampak tiste, ki so bile v kvalifikacijah najmanj oslabljene. Slovenija žal ne sodi v to kategorijo.
Gospod Baumann nam bo seveda prodajal zgodbo o sijajnih tekmah, o odličnem obisku in o superuspešnih kvalifikacijah. Čehi, ki so si že zdaj zagotovili prvi nastop na svetovnem prvenstvu, mu najbrž že ne bodo oporekali, pa čeprav je Jiri Welsch nedavno v Ljubljani jasno dal vedeti, kakšna sramota je za košarko to, da ne morejo igrati najboljši. Mu pa oporeka marsikdo drug, oporekam mu tudi jaz in ga sprašujem, kako je lahko slovenska reprezentanca z Luko Rupnikom, Jakobom Čebaškom in Miho Lapornikom – zgolj po naključju so našteti oni – bolj atraktivna za gledalce, kot bi bila tista z Dončićem, Prepeličem in Anthonyjem Randolphom. Na vsaki tekmi kvalifikacij. Sprašujem ga, ali je Fibi res tako malo mar, da evropski prvak ne bo zastopal svoje celine na svetovnem prvenstvu. Zanima me, ali se mu ne zdi sporno, da klub, kot je Bayreuth, Žigi Dimcu pogojuje podpis pogodbe s tem, da ne igra za reprezentanco, isti klub pa igra v Fibini ligi prvakov. In vprašal bi ga, kaj bi rekel slovenskim otrokom, ki bodo svojega vzornika Dončića prvič na delu v reprezentančnem dresu spet videli šele junija 2020. Če bo seveda takrat na voljo.
Zanj in za njegove so kvalifikacije super, z njimi se hvalijo, zame pa so farsa. Beda. Ker v njih gledam Slovenijo, ki je daleč od tistega, kar bi lahko bila. Ker gledam evropskega prvaka na kolenih, pa ne bi bilo treba, da je tako. Ker gledam polprazne Stožice – in to s poceni in podarjenimi vstopnicami –, bile pa bi polne do zadnjega kotička, če bi igrali vsi najboljši. Če bi igrala reprezentanca Slovenije, in ne selekcija prostih v teh terminih. Če bi Fiba organizirala pravo tekmovanje, ne pa izvajala eksperimenta.

Značke: fiba, kvalifikacije

Članki iz rubrike