Sem si pa cigaro, po možnosti posebej sladko in posebej drago, želel bolj kot kadarkoli. Če je ob zapisu takega stavka morda treba dodati, da kajenje povzroča raka, to za vsak primer dodajam – če je treba zraven prilepiti slikico gnijočih zob in razpadajočih pljuč, pa sem pripravljen prevzeti odgovornost za odsotnost tovrstnih podob. Morda mi boste in bodo odpustili, če poudarim, da sem v življenju vsega skupaj povlekel le nekaj dimov, in sicer zgolj v trenutkih najbolj ekstremnega čustvenega in telesnega doživljanja. A odpustki gor ali dol, za ta kontekst je pomembno le, kaj me je pripeljalo do točke, na kateri bi jo globoko povlekel, nagnil glavo vznak in puhal obročke proti stropu. Nategnjen, kot že dolgo ne. Morda celo nategnjen, kot nisem bil še nikoli prej.
Kdo bi si mislil, da lahko človek kaj takega občuti ob malodane polnočnem obračunu Atletica in simpatične novinke v elitni španski ligi Huesce. A ko sem v torek pozno zvečer v vratih madridskih rdeče-belih zagledal vzorno urejenega, kot vedno osredotočenega, svežega, skočnega in v kotičkih ust rahlo nasmejanega Jana Oblaka, se mi je zdelo, kot da se drugače sploh ne bi mogel počutiti. Hkrati pa je mojemu (in, da se razumemo, vašemu) nategovalcu uspelo, da nanj nisem mogel biti jezen, da mu nisem mogel zameriti in da tole ni kritika. Niti približno. Tole je priznanje, da nas eden najboljših vratarjev na svetu nateguje, ker si to lahko privošči in ker je toliko večji, močnejši ter pomembnejši od vseh nas, da smo pri tem povsem nemočni. Ob tem spoznanju sem se z vso grenkobo tega sveta v kotičkih ust enako nasmehnil tudi nategnjeni, kajti karkoli drugega bi bilo povsem brez smisla.
Naj vam na tem mestu prvič povsem iskreno in neposredno povem, kaj si mislim o vseh postajah vožnje, ki nam jo je Oblak privoščil, odkar je vodenje slovenske izbrane vrste prevzel selektor Tomaž Kavčič. Kaj od tega res zgolj mislim in kaj od tega vem kot neizpodbitno resnico, ob kakšni priložnosti vprašajte Jana; tako ali tako mu je vseeno, kot mu je vseeno za vse v zvezi z vsemi nami ubogimi prdci, ki na leto zaslužimo manj kot milijon evrov. Ko njemu ni bilo všeč marčevsko izbiranje (in izbira) kapetana in ko komu drugemu med slovenskimi nogometaši ni bilo všeč njegovo obnašanje, ga je prvič resneje zabolela rama. Čeprav pred tem ni izpustil niti ene tekme z Atleticom in čeprav je spet branil že na prvi naslednji, smo pred Kavčičevim debijem v Celovcu prvič dobili servirane neumnosti, ki nam jih zdaj z dodatnimi začimbami pogrevajo v ciklih, predvidljivih enako, kot je predvidljiv koledar reprezentančnih aktivnosti.
NZS nam jih servira, pogreva in znova servira, ker ji ne preostane nič drugega. Tako kot vam priznavam jaz, tudi ta cenjena organizacija zagotovo priznava sama sebi, da je Oblak večji, slavnejši in pomembnejši od vsega. Če bo hotel, da bomo jedli drek, se bomo nasmehnili in ga vprašali, kako pripravljenega. No, pa saj smo pravzaprav to že nekajkrat storili. Vsak po svoje smo vsi vpleteni mlaskali, ko je junija Jan brez enega samega izpuščenega klubskega nastopa za Atletico igral celo nesmiselno ekshibicijsko tekmo v Nigeriji, med reprezentančno akcijo pa je revež ponovno počival v bolečinah. Medtem ko je dajal jasno vedeti, da Kavčiča ne želi ne slišati ne videti, je odgovornim izmišljotine, ki so jih s težkim srcem posredovali nam (mi pa še s težjim vam), natrosil tudi ta mesec ob začetku lige narodov.
In ko je pred dnevi v Madridu – še vedno brez ene same izpuščene tekme Atletica – prvemu možu slovenskega nogometa Radenku Mijatoviću dejal, da ga pod Kavčičem nikoli več ne bo na reprezentančni zbor, smo dobili še porciji za oktober in november. Mislim ali vem? Kot rečeno, vprašajte Jana. Da bo počivanje potreboval tudi tedaj, je tako ali tako jasno že zdaj. Da ga v resnici ni potreboval nikoli, pa je bilo jasno že precej prej. Tako o enem kot o drugem je med drugim zelo jasno govoril torkov nasmešek proti Huesci, ki bi bila – na primer – idealna za počitek nekoga, ki bi ga potreboval dejansko.
Da je imel in ima ob tem ves čas podporo Atletica, ki vedno znova hiti pisati medicinska opravičila kot najbolj zaščitniški starš najbolj razvajenega otroka, je logično. Bodimo iskreni: ni ga kluba, ki želje tako pomembnega zvezdnika, da ne bi igral za izbrano vrsto in da bi v času reprezentančnih akcij rajši počival, ne bi pozdravil z velikim navdušenjem in pripravljenostjo izmisliti si vse od boleče rame do gonoreje. Kar morate vedeti in zaradi česar se pri Atleticu vendarle počutijo nelagodno, pa je to (mislim ali vem?), da pri Oblaku sami spodbujajo takšen odnos do reprezentance, kakršnega ima v nekih drugih zgodbah tudi do njih samih. In kakršnega je imel pri Benfici, ki jo je v smeri Madrida zapustil na izsiljevalski način, ki mu ga (kar vprašajte jih) v Lizboni ne bodo oprostili nikoli.
Marsikdo vam bo znal povedati, da je taisto letošnjo poletno bolečino, zaradi katere zdaj potrebuje jesenski reprezentančni počitek, Jan izkoriščal za oddihe na poletnih pripravah Atletica, ko se je spogledoval bodisi z novo pogodbo bodisi s prestopom. Stvari so nekajkrat prišle zelo blizu tega, da bi pošteno počile in zasmrdele, a je madridski klub vedel, da je ta fantastični vratar za tak pok in smrad preveč pomemben. V vseh pogledih. Naj traja še sezono, dve ali kolikorkoli pač, Atletico bo stisnil zobe za ceno imenitnih predstav in neizbežne odškodnine, četudi jih vsakič, ko sede za pogajalsko mizo, najrajši ne bi. Kako naj torej karkoli drugega kot to, da moramo biti pripravljeni sprejeti, potrpeti, požreti in prebaviti vse, zagovarjamo mi? V majhni, ubogi, zakotni Sloveniji, v kateri se ima Oblak za božji dar, a hkrati to tudi dejansko je. Ne moremo se mu odpovedati.
Ne smemo. Ne glede na ceno. Karkoli pač počne, njegov fantastičen talent ga je skupaj z nekaj srečnimi okoliščinami blagoslovil s statusom, ki mu v tako skromnem nogometnem okolju zagotavlja nedotakljivost. Če bo naslednjič igral čez leto, dve ali tri, čakali ga bomo. Če se bo pojavil marca ali prihodnjega septembra, se mu bom smehljal, ponižno posnel njegove skope izjave in jih posredoval vam. Tako je bilo prej in tako bo nekega dne spet. Ne glede na vse dogodke ne bom preveč vsiljiv že sam po sebi, kaj šele provokativen – pa tudi vi od nikogar od nas vsiljivosti, kaj šele provokativnosti, ne boste pričakovali niti v sanjah. Ravno nasprotno. Naj za Slovenijo odigra še eno ali še 100 tekem, stvari so trenutno take, da se nihče od nas, vas in njih ne more odpovedati nobeni.
Če bo prišel marca ob začetku kvalifikacij, super. Še bolje kot super! A prišel bo (mislim ali vem?), samo če mu bo tedanji selektor bolj všeč od sedanjega. Tudi prav, tako pač je. Če mu ne bo bolj všeč, ga bo bolela rama, jaz si bom ob kakšni tekmi Atletica želel prižgati cigaro, vi pa boste počeli karkoli. In bomo čakali junij, po juniju september. Tudi prav, tako pač je, česa drugega si v nasprotju z njim, ki si lahko privošči vse, mi ne moremo privoščiti. Preprosto ne moremo. Lahko si le čisto potiho – ampak res čisto potiho – kaj mislimo o človeku, ki je vendarle med nami zrasel kot eden od nas prdcev in so mu ta država, ta narod, to okolje dali marsikaj, brez česar kljub vsemu ne bi šlo dlje od Škofje Loke, zdaj pa svoj blagoslov izkorišča na tak način.
In lahko si čisto potiho – ampak res čisto potiho – mislimo, kaj bodo za prihodnje odnose in odločitve slovenskih nogometašev pomenile poteze, ki jih v takem položaju vlečemo mi, vi in odgovorni. Poteze, ki bodo z vsakim naslednjim korakom le še bolj radikalne in bi utegnile postaviti kakšen nevaren precedens, ki nam bo vsem nategnjencem v prihodnosti povzročil ogromno težav. Pri čemer je povsem nepomembno, ali je Kavčič najslabši ali najboljši selektor, kar smo jih kadarkoli imeli.
