Gogi in Zoki iz 'osmice', Luka iz 'šestice'

»Pri Sloveniji se mi včasih zdi, kot bi bili v reprezentanci vsi iz iste ulice,« je dejal Kari zbrani množici sedme sile. Bingo. Bolje ne bi mogel povedati. Povezani so tako in drugače. Poznajo se do obisti, skoraj bi lahko igrali miže. Dončić ve, kje bo Murić, Goran Dragić čuti, kam bo tekel brat Zoran, Prepelič bo s svojo podajo vedno znova »zadel« Tobeyja in tako dalje. Kot bi bila Gogi in Zoki iz tretjega nadstropja »osmice«, Edo bi stanoval pod njima, Luka in Prle pa bi živela v »šestici« in bi vsak dan dneve preživljali na igrišču pod bloki ter v nedogled nabijali »basket«, po njem pa uro ali dve še viseli na klopci ter zbijali šale na svoj in na račun drugih. In prav to zadnje je tisto, kar slovensko reprezentanco dela še močnejšo. Skupaj na trening, skupaj na kosilo, skupaj na kavo, skupaj povsod. Oni so eno, nerazdružljivi.
Ni bilo vedno tako. Bili so časi, ko se določeni niso povohali med seboj, ko so hodili drug mimo drugega, ko v reprezentanci nista bila dva, ampak več klanov. In to se seveda odraža na parketu. Ta ne laže, tam se tako ali drugače razkrije vsa resnica. Imeli smo odlične igralce, pa niso bili ekipa. Ali kot bi rekel prav Kari Pešić: »Ekipe ne sestavlja 12 najboljših igralcev, pač pa 12 tistih, ki najbolje delujejo skupaj.« In s tem ni mislil samo na igrišče. Zdi se, da se je v slovenski izbrani vrsti trenutno skoraj v celoti združilo tako prvo kot drugo. Da so v njej praktično vsi najboljši po kakovosti, hkrati pa delujejo kot najboljša klapa, 15 prijateljev. Bila so prvenstva, na katerih Slovenija ni dosegla tistega, kar bi lahko, prav zaradi tega, ker ekipa med seboj ni bila povezana. Spomnim se let(a), ko si nekaterim igralcem lahko z obraza razbral, da trpijo, da se v reprezentanci ne počutijo dobro, iz letala je bilo opazno, da bi bili v tistem trenutku raje kje drugje. In rezultata pozneje ni bilo. Če kdaj, potem letos to gotovo ne bo razlog, če se bo v Nemčiji karkoli sfižilo. Vsi pričakujemo kolajno, tudi igralci, in če se domov morda ne bodo vrnili z njo, potem je kemija v ekipi edino, kar lahko že zdaj prečrtamo med vzroki za to.
Od Istanbula dalje je slovenska reprezentanca kot velika družina. Tisto, kar se je ustvarilo tam, še kar drži in traja. Čeprav se igralci tudi menjajo, prihajajo novi in nekaterih ni več zraven, vzdušje ostaja enako dobro. Tisti, ki so tu vsa ta leta, skrbijo za to, da se novinci počutijo tako dobro kot oni in kot so se tisti pred njimi. Ko prideš v reprezentanco, zdaj vedno veš, da boš tam naletel na dobro družbo, na prijatelje. Take, ki bodo zate naredili vse. Tako, kot bi se bili mulci iz iste ulice pripravljeni stepsti drug za drugega s tistimi iz drugega kvarta, tako bo Murić vedno skočil v bran Zoranu Dragiću, Dončić bo zmeraj tam, če bi Prepelič potreboval pomoč, Čančar bo kril hrbet Blažiču, pa naj bo to v igri v obrambi ali pa preprosto takrat, ko se je treba postaviti zase pred tekmeci. Na drugi strani pa bo taisti Murić Dragiću povedal v obraz, kaj dela narobe, kaj naj naredi drugače, kaj ga morda moti. Pa ne na lep način; povedal mu bo, kot bi Edo povedal Zokiju na asfaltu pred blokom. S kakšno kletvico ali dvema.
Ampak to sodi zraven. Oba in tudi vsi drugi to vedo. To je del igre in po tekmi bo vse spet tako, kot je treba. Šli bodo na pijačo in se norčevali drug iz drugega kot fantje iz iste ulice. Fantje, ki se imajo v svoji družbi super, fantje, ki (zato) zmagujejo.