Seveda smo pretekli teden tudi vsi, ki tako ali drugače ustvarjamo slovensko medijsko podobo, skočili na vlak neštetih ogledov, neskončnih klikov, brezmejnih komentarjev na temo srbskega teniškega megazvezdnika Novaka Đokovića in njegovega mukotrpnega prizadevanja, da bi se necepljen nekako vendarle spravil v Avstralijo. Saga je imela vse, kar je v teh časih treba imeti za globalno bombastičnost. Imela je glavnega junaka, ki je že sam po sebi izjemno odmeven in ki zaradi svoje značajske zapletenosti v kakršnihkoli razmerah deli ljudi.
Imela je elemente birokratskega zapleta na eni strani in vročega, tako zelo vročega troboja za rekordni 21. naslov na turnirjih za grand slam. Predvsem pa je ob vsem tem in še čem imela ultimativno platformo za manifestacijo najbolj žgočega obračuna aktualne ere človeštva: kot da se ne bi med seboj mlatili za vsako najmanjšo malenkost, so se cepilci in proticepilci vseh dežel udarili z vsemi močmi, z vsemi sredstvi, z vsemi oblikami spletnega masakriranja drug drugega.
In kot mediji v tej dobi radi počnemo, smo spretno prilivali olje na ogenj zdaj ene, zdaj druge, zdaj ene, zdaj druge strani. Hote ali nehote, tako pač je. In vsakemu od nas, v katerem je vsaj malo razumnika, mu gredo pri tem na živce vsi. Mediji in odjemalci, odjemalci in mediji, znotraj njih pa obe tako neverjetno sprti strani. Na živce mi gre, kako se kot cepljen vedem do necepljenih, in na živce mi gre, kako se necepljeni vedejo do mene. Pri tem imam vsaj to srečo, da se mi uspe tako fizično kot virtualno gibati v krogih, v katerih tako prvi kot drugi ostanemo v mejah vsaj približno normalnega in vsaj za silo obvladljivega.
Ne morem vam namreč povedati, kako mi gredo šele na živce žaljivo obscene bitke v krogih, v katerih so ljudje izgubili vso kritično presojo in pamet. V Đokovićevem primeru še toliko bolj, kajti če odštejemo srbsko javnost, pri kateri kmalu ni šlo več za vprašanje cepljenja in ki bi svojega junaka slepo podpirala, tudi če bi se v Avstralijo odpravil po tamkajšnjih prebivalcih škropit živčni strup, so se že tako ali tako skrajno močna (ne)cepilska čustva uspela še potencirati po kriteriju različnih športnih, nacionalnih ali povsem človeških simpatij. Ali antipatij.
Resnično težko si je bilo mnenje ustvariti neodvisno od vse te čustvene navlake, zanimivo pa je, da se mi je še najbolj čisto izoblikovalo, ko je v teh dneh na straneh našega in vašega časnika slovenski biatlonec Klemen Bauer odpovedal pot v Peking in nastop na olimpijskih igrah – ker se ne želi cepiti.
Nič nimam proti Đokoviću, če se noče cepiti. Sicer verjamem, da je cepljenje rešitev, a premorem možgansko kapaciteto, ki je na žalost ne premorejo mnogi tako na eni kot na drugi strani cepilne železne zavese. Nič nima proti njemu in v svoji razumniški svobodomiselnosti si celo želim, da ga njegov (ne)cepilni status ne bi pri ničemer omejeval. A kot mnoge želje se mi tudi ta trenutno ne uresničuje in veliko vprašanje je, ali se mi bo v kakšnem doglednem času. In ker je tako, se moram s tem sprijazniti. Ker je moja edina alternativa verjeti, da sem žrtev velikanske zarote, v kateri mi ves svet želi nekaj slabega in v kateri vsi na čelu s tistimi, ki sem jim vedno zaupal svoje zdravje in svoje bolezni, sistematično delajo na tem, da bi me neozdravljivo zastrupili.
Tega pa ne morem verjeti. Preveč je nerazumno, preveč noro, preveč sprto z vso zdravo pametjo tega sveta. Zato je prva točka, na kateri izgubim Novaka in kakršnokoli naklonjenost do njega, njegov pogled na svet, njegove teorije, njegova prepričanja. Bauer se ne želi cepiti, a Bauer ni z očmi premikal kamnov, ni s pogledom čistil vode in ni z mislimi zdravil steklih lisic. Oziroma če je že mislil, da to počne, je zadržal zase, z neodtujljivo svobodo svojih morebitnih nebuloz ni maltretiral preostalega sveta. V nasprotju z Đokovićem.
No, potem pa je tukaj še mnogo pomembnejši vidik. Klemen se je odločil. Klemen se iz svojih vsega spoštovanja vrednih razlogov ni cepil in zaradi pogoja obveznega cepljenja odpovedal nastop na olimpijskih igrah v Pekingu. Ne samo da ima moje maksimalno spoštovanje; kot trikrat cepljena ovca, za katero me po logiki trenutne norosti razglašajo celo nekateri sorodniki in (bivši) prijatelji, sem pripravljen do konca časa poudarjati, da se mu dogaja strašna krivica, da je žrtev napak postavljenega sistema in da se mu to nikakor ne bi smelo dogajati. Če bi obstajala ta možnost, bi šel z vsem srcem v boj za njegovo pravico. Pri čemer pa bi to moje spoštovanje in to mojo pripravljenost izgubil takoj, ko bi na eni strani želel ostati necepljen, na drugi pa bi pravila, ki veljajo za vse druge, želel zaobiti z vsemi mogočimi pravljicami, zgodbicami in nategi, ki so vsakemu z nekaj delujočimi možganskimi sinapsami vidni z letala.
Recimo tistega družbe Emirates, ki je nazaj iz Avstralije odpeljala človeka, ki lahko verjame le sam sebi. Oziroma mu lahko verjame še skupina zaslepljenih vernikov, ki je sposobna kupiti teorijo, po kateri 15. decembra ni nameraval v deželo tam spodaj, 16. je po naključju dobil pozitiven test, nato pa se je odločil to izkoristiti za pridobivanje nekakšne zdravniške izjeme, zraven pa je domnevno okužen bluzil po Beogradu in počel vse mogoče. Ker ima pač tako rad otroke in športne novinarje (predvsem ob tem vsakič počim od smeha), da jih rajši okuži, kot da bi jih razočaral.
Ne primerjajte Bauerja s tem človekom, lepo prosim. In ne primerjajte tega človeka z Bauerjem. Seveda Klemen nima Novakove slave, njegove uspešnosti in njegovega denarja. A na drugi strani Novak v tej zgodbi nima Klemnove časti in čistosti.
