20120316-00343967 Svet24.si

Zaradi odločitve vlade kmalu dražji bencin in ...

nevihtna linija Svet24.si

"Neverjetna linija neviht" ni segla do Slovenije

bohinjsko jezero, hotel bellevue Necenzurirano

Pidovskemu tajkunu bi odvzeli elitna zemljišča ...

matej tonin vojska sta Reporter.si

Tonin kupil »mačka v žaklju«: zakaj so v Litvi...

karanovic-suler Ekipa24.si

Marko Šuler razblinil vse dvome: bo Radovan ...

kmetija Njena.si

Voditeljica Natalija razkrila del kmetije

elsnik Ekipa24.si

Močne besede Elšnika! Kapetan zmajev dvignil ...

Andrej Miljković
Andrej Miljković
10 04.07.2022 14:35:32

Trden primež neugledne histerije: Po Mandariću Delius, Olimpija pa ...

Martin Metelko
Zalotil sem se pri spraševanju samega sebe, ali je mogoče, da si je Milan Mandarić vzel kar nekaj časa za premislek v želji, da bi nas naučil prav posebne lekcije.

Tako nekako v slogu: »Mislite, da je bil z mano kaos? No, poglejte zdaj tole!« Je mogoče, da se je 'stari', kot so ga ljubkovalno klicali pri Olimpiji, prav posebej potrudil, da bi ljubljanski klub porinil v roke nekoga, ki z lahkoto pometa z vsemi postavljenimi standardi nepreglednosti, negotovosti, čudaštva in nasploh vsesplošnega – kot radi rečemo – cirkusa? Verjetno ne. Verjetno tega ni storil namenoma, verjetno ni bila to njegova zadnja v nizu medvedjih uslug slovenskemu klubskemu nogometu in enemu od njegovih nujno potrebnih stebrov.

Bo že tako, da se podobni ljudje s podobnim načinom dela nekako najdejo, tudi če se ne želijo, in da je bil tovrstni prehod z dežja pod kap (oziroma v več pogledih z dežja pod še hujši naliv) neizbežen. In tukaj se – to si bodimo maksimalno na jasnem – ne pogovarjamo o uspehih na igrišču. Česar prejšnji prvi mož Olimpije nikoli ni mogel in želel razumeti, je dejstvo, da mu nihče ni hotel vzeti in da mu nikoli nihče ne bo mogel vzeti tega, da mu je v tekmovalnem smislu v nekem trenutku Olimpijo uspelo vrniti na vrh slovenskega nogometa.

Kar je bilo tako zelo pomembno zanjo, za njene dve desetletji sestradane navijače in tudi za podobo slovenske nogometne krajine. Toda problem, zaradi katerega sem z Mandarićem med drugim šel čez absurdne sodne bitke – je sploh treba poudariti, kdo se je v njih smešil – in podobne neumnosti (sicer legitimne neumnosti, a še vedno neumnosti), je bil seveda ves čas drugje. Celo v trenutkih največjih uspehov, kaj šele po tem, ko se je Olimpija od njih tako zelo logično tako zelo oddaljevala. Problem je bil ravno v teh sodiščih, problem je bil v varnostnikih, ki so v nekem trenutku imeli navodila preprečiti določenim osebam dostop do novinarskih konferenc, problem je bil v psihotični obravnavi medijev, v koleričnih odzivih do vseh deležnikov dogajanja vključno z zaposlenimi – od najnižjega uradnika do trenerja članske ekipe.

Problem je bil v nepremišljenosti, v stalnem delovanju za neke kratkoročne interese nekih čudnih, večinoma nikomur znanih likov, ki so se znali nalepiti na vsak bankovec za sto, kaj šele za petsto evrov. Problem je bil v vsesplošnem rušenju podobe in ugleda kluba, ki bi ravno na tem področju moral biti eden od omenjenih stebrov slovenskega nogometnega koncepta. Eden od vzorov, kako je treba delati sistematično, premišljeno, z jemanjem iz lokalnega okolja in vračanjem vanj, s posluhom za vse, ki smo tukaj tako ali drugače že dvajset ali trideset let in nameravamo še dvajset ali trideset ostati. Problem je bil točno v tem, v čemer je problem tudi zdaj. Le da se po nekem neverjetnem, komaj dojemljivem ključu res zdi, kot da je trenutno še hujše.

Lahko bi se norčeval iz tega, da je Adam Delius s priležniki in podložniki očitno prišel podret rekord v tisti medijsko tako všečni kategoriji, koliko trenerjev je mogoče zamenjati v kako kratkem času. Lahko bi štel dneve in tedne, potem ko bomo uradno tretjega in neuradno že četrtega (saj pa je vsem jasno, kdo je v resnici odstavil Sava Miloševića) dobili v obdobju, v katerem bi bilo skorajda nesmiselno govoriti o mesecih. A najbolj neverjetno je to, da kljub dejstvu, da gre že samo po sebi za očitno delovanje brez kakršnegakoli smisla in kakršnekoli vizije, je to še najmanj.

Problem je, kot rečeno, spet (oziroma še vedno in očitno še bolj) v konceptu, v ciljih, v načinu delovanja, v popolnem razvrednotenju vpetosti Olimpije v njeno okolje, njeno zgodovino, njeno tradicijo. Vsa ta neuglednost, ki se je kopičila pod Mandarićem, je zdaj videti, kot da bi jo nekdo prišel načrtno krepit in jo postavljat kot negativni vzor vsega slabega. Ne gre za to, kaj mislim o Robertu Prosinečkem kot trenerju in Mladenu Rudonji kot športnem direktorju. Najbolj grozno je to, da je povsem nepomembno, kaj o tem mislim jaz in kaj misli kdorkoli drug. Nismo namreč v okoliščinah in razmerah, v katerih bi se – kot je na sobotni tiskovni konferenci dejal nekoč eden najboljših nogometašev v Evropi – pogovarjali, kakšen in kako dober strateg je.

Kajti treba se je pogovarjati, da se je v tej najnovejši aferi Olimpija pokazala kot žalosten spomenik nadgradnje (če je ta beseda sploh primerna) delovanja za razne interese nekih tipov, ki v nogometu pač vrtijo denar in iščejo podobna okolja za pač neko in pač nekakšno poslovanje. In s tem ne govorim le o ljudeh, ki klub vodijo in ki ga več kot očitno imajo za – spet besede sveže odstavljenega trenerja – za še eno podjetje gor ali dol. Enako pomembni in še bolj uničujoči so ljudje, ki v take ali drugačne stike s tem klubom vstopajo tako, kot se zdaj že vrsto let v Olimpijo z redkimi izjemami vstopa ne glede na to, kaj prideš z njo ali zanjo počet.

Brez želje pustiti resen pečat in zgraditi kaj trajnega je ime te igre (kot bi temu rekla Abba) podpisati čim bolje in za čim več, to cuzati, dokler gre, si ob tem zatiskati oči pred vsemi in vsem, zdržati in pač oditi, ko poči. Poči pa vedno. Iz kluba zato kronično veje nervoza, kronično ga na vseh ravneh predstavljajo nemirni ljudje begajočih pogledov in negotovega jutrišnjega dne, koncept je neizbežno in neločljivo voden s strahovlado, iz nje pa izvirajo tudi vsi odzivi, ki smo jih bili tako zelo vajeni pod Mandarićem in ki se zelo lepo razvijajo tudi zdaj.

Pri čemer smo verjetno šele precej na začetku histeričnih, z ihto napisanih sporočil za javnost, novih odstavitev in zamenjav na vseh mogočih položajih in iskanju ljudi, ki bi za kak bankovec več bili pripravljeni pohoditi svoja načela za vsesplošno pokorščino in za obračunavanje z vsemi, ki jih ta primež, iz katerega se Olimpija nikakor ne more izviti, na kakršenkoli način moti. Tudi nemško (namesto ameriškega) obračunavanje s svobodnimi mediji, ki si ga doma taki prišleki ne morejo privoščiti, je zagotovo za najbližjim vogalom, boste videli. Lahko celo do njega skupaj odštevamo: tri, dva, ena …

Članki iz rubrike