'Moralni zmagovalec te tekme je Anže Lanišek,' je bilo slišati ob koncu televizijskega prenosa nedeljske preizkušnje v Titisee-Neustadtu. In ne, čeprav bi tako po vsej verjetnosti pričakovali, se tega ni slišalo v slovenskem jeziku. Tam je bilo slišati 'fej', občasen 'fuj' in druge klasike. Šokiran in razočaran nad razpletom dogajanja na skakalnici Hochfirst je bil David Goldstrom, angleški komentator, ki prenose smučarskih skokov na Eurosportu pokriva že debelih 30 let. Pa smo si dovolili biti razočarani tudi mi.
Prej te tematike načrtno nisem želel odpirati, ker so si nastopi slovenskih orlov v zadnjih dneh zaslužili drugačno, manj obremenjeno obravnavo. Obravnavo, ki je njihovim uspehom izkazala nujno potrebno spoštovanje, namesto da bi kazala morda neupravičeno željo po še večjem, še boljšem. Ampak če sem povsem iskren, je bila ta misel v glavi od trenutka, ko je postalo jasno, da Anže Lanišek z najboljšim skokom vikenda v Titisee-Neustadtu na mestu vodilnega skakalca ni zdržal niti minuto. Najverjetneje je bila v marsikateri glavi že prej, ko je denimo Lovro Kos s skromnimi ocenami v finalu izgubil šest mest, morda na drugi strani pri precej manj skromnih ocenah Markusa Eisenbichlerja, ki je v seštevek kljub ponesrečenemu doskoku vpisal tri osemnajstice. Ali pa že takrat, ko je po kratkem pogovoru s Sandrom Pertilejem z vrha zaletišča odpešačil Žiga Jelar.
Lahko bi se osredotočil na slednje, na slovensko opremo, na Slatnarjeve vezi, izravnane konice smuči in še kaj, kar je v prvem delu olimpijske sezone dvigovalo prah s še nekoliko višjo frekvenco, kot so dobre rezultate vpisovali varovanci Roberta Hrgote. Če je saga, ki se je po novoletni turneji končala s prepovedjo Slatnarjevih inovacij, kaj povedala, potem je povedala to, da slovenska beseda v karavani smučarskih skokov še vedno ne nosi teže besed, ki prihajajo iz kakšnih drugih taborov. Zloglasne vezi so v trenutku Laniškove krstne zmage postale največja grožnja regularnosti v smučarskih skokih, ravna konica smuči je postala največja grožnja varnosti skakalcev. Preplah, alarm najvišje stopnje, začetek konca smučarskih skokov. Lahko bi se osredotočil na vse to, a so se temu dovolj posvečali že drugod. Pogovorimo se raje o nekih drugih 'grožnjah'.
»Laniškov skok je bil res poseben, zame boljši od Geigerjevega. Slovenec je zasluženo prejel boljše ocene, Nemec je imel še malenkost boljši veter. Ne bo dvojne zmage za Karla Geigerja, Lanišek bo ostal na prvem mestu,« je med čakanjem na končno oceno Geigerja razlagal David Goldstrom, ki je prenose smučarskih skokov na angleškem Eurosportu začel komentirati leta 1989. Videl je dovolj tekem, da mu je bilo v trenutku doskoka slovenskega orla jasno, da ga bo četverica, ki je v prvi seriji nedeljske tekme opravila največ, težko sklatila z vrha; vodstvo pred reprezentančnim kolegom Timijem Zajcem je prevzel s prednostjo 20 točk in štirih desetink. Da bi v najslabšem primeru to moralo zadostovati za nove stopničke Anžeta Laniška, smo ugotavljali tudi na našem uredništvu, a je manj kot minuto kasneje 25-letni Domžalčan lahko samo nasmejano skomignil, ko Karl Geiger ni le obranil minimalne prednosti iz prve serije, pač pa je prednost pred Laniškom povečal še za točko in eno desetinko.
Goldstromu je v njegovem izračunu 'ušlo' znižanje zaleta, Nemec je izkoristil ponujeno in tega mu nihče ne more očitati. »Ne morem se znebiti občutka, da pravici v tem primeru ni bilo zadoščeno. Ob vseh teh menjavah zaletnega mesta sem zaskrbljen, takšne stvari izkrivljajo konkurenco. Anže je skočil preko velikosti skakalnice, a je rekord šele pri 148 metrih in žirija bi v tem primeru morala počakati, nižanje zaleta je bilo nepotrebno,« je nadaljeval komentator.
Spet smo pri debati, ki je stara natanko toliko, kot so stari smučarski skoki. Če bi v nedeljo štele izključno daljave, bi Lanišek slavil pred Nemcema, Slovenija pa bi imela med najboljšo peterico še Timija Zajca in Petra Prevca. Lovro Kos bi namesto 12. mesta osvojil sedmo. A čeprav ni malo tistih, ki bi si želeli drugače, v smučarskih skokih ne šteje le daljava. Pravzaprav se zdi, da daljava, ironično, igra vse bolj stransko vlogo, v ospredju pa je sistem dodatkov in odbitkov, ki ob vseh zunanjih dejavnikih jadranja skozi zrak služi kot uravnilovka. In ker je narava vključno z vetrom tako nepredvidljiva in naključna, bi morali enkrat krajšo potegniti eni, drugič drugi; vzorcev ne bi smelo biti, a človek pogosto dobi občutek, da obstajajo.
Če so slovenski orli najdaljši, a v končnem seštevku ne najboljši, za to v grobem obstajata dve razlagi – ali redno skačejo v najboljših vetrovnih razmerah ali pa prejemajo nižje sodniške ocene. Pri čemer je jasno, da tudi znotraj sodniških ocen obstajata dve možnosti: ali drugi skačejo lepše, bolj elegantno, ali pa ocene niso tako zelo objektivne. Eisenbichler. Eni pravijo tako, drugi drugače, tretji »fej« in »fuj«. Odgovora na to, kdo vam (nam) laže, nima smisla iskati – tu in tam je prav priznati, da obstaja možnost, da ne laže nihče.
Če bi predpostavili, da je svet črno-bel, bi lahko človeško miselnost razločili na dvoje: miselnost žrtve in na drugi strani miselnost zmagovalcev. Vem, preverjate, ali ste na pravi strani, ali berete prave vrstice, in naj pojasnim – ne gre za oglas, ki bi vas vabil na konferenco, s katere se boste vrnili prerojeni, vaš svet pa se bo, še preden boste priprli vrata konferenčne sobe, postavil na glavo. Še vedno ste na športnih straneh in še vedno se pogovarjamo o smučarskih skokih. Priznam pa, da sem morda pod vtisom podkasta, ki si je izboril mesto v zvočni kulisi jutranje vožnje v službo. Torej – kolikor sem uspel ujeti ob bučanju avtomobilske klime – miselnost zmagovalca se osredotoča na vse, kar je dobrega; na priložnosti, ki jih življenje ponuja, na prostor za napredek, na nove izzive in vse mogoče možnosti za izpolnjevanje začrtanih ciljev. Miselnost žrtve ne vidi mimo nepremostljivih ovir, ki jih na pot postavlja kruta in nepoštena usoda.
Zavedam se, da podobni komentarji, teorije zarot, razlage o velikem skupnem sovražniku, o teh in onih lažeh, hodijo po meji tiste slednje mentalitete, da se s tem vlogi žrtve preprosto ne da izogniti. Morda tudi ta komentar ni nič več od tega, morda je poglabljanje nesmiselno in vzorce opažamo samo zato, ker jih želimo videti in se na to osredotočamo. In če je tako, potem to z največjim veseljem sprejmem. Če je tako, se bodo morale kombinacije dodatkov, odbitkov in sodniških ocen nekje obrniti tudi v drugo smer. Ob tem dobro veste, kateri kraj, kateri termin in katero bližajoče tekmovanje imam v mislih.
