profimedia-0344545381 Svet24.si

FOTO: Putin družinam mobiliziranih zagotavlja 5 ...

Jasleen Kaur, singh Svet24.si

FOTO: Delavec v sadovnjaku našel trupla ...

Kustrin1 Necenzurirano

Kuštrinovi prvoborci delajo pri zasebnikih

2-hisa koseski bajer-pl2 Reporter.si

To so bogati Slovenci, ki so pripravljeni za svoj ...

olimpija green dragons Ekipa24.si

Bodo Olimpiji odvzeli točke in jo izključili iz ...

Ceca in Alino Odkrito.si

Ceco prepričal Slovenec, ki se oblači v ženska ...

vincic Ekipa24.si

Uh, kaj mu počnejo navijači Barce! Slovenskemu ...

Dejan Mitrović
Dejan Mitrović
7 13.08.2022 11:24:01

Radovan, čas je

alesfevzer.com
Mož, ki nikdar ni bil načrtovan za mariborsko klop, je postal mož, ki lahko reši mariborsko sezono zgolj tako, da odide. Bodisi samovoljno bodisi po želji športnega direktorja.

Radovan Karanović je bil šok terapija, ki je trajala kar dolgo. Dežurni gasilec, nekakšen mariborski Safet Hadžić, je bolj po naključju kot karkoli drugega na mariborsko klop sedel po tem, ko je roke od ne zgolj svojih varovancev, temveč celotnega kluba in ljudi, ki v njem delujejo, dvignil Simon Rožman. Slednji ni razumel nekaterih zakonitosti, ki vladajo pod Kalvarijo. Poskušal je delati na svojo roko, a hitro naletel na odpor. Ker je želel odžagati nekatere veterane, po njegovem mnenju iztrošene nogometaše, Roka Kronavetra, Martina Milca, Roka Sirka, se je proti njemu obrnila slačilnica. Dvakrat lahko ugibate, kdo je bil tisti, ki je organiziral igralski puč … Ne zgolj igralci, z Rožmanom so bili nezadovoljni tudi ljudje iz vodstvenih struktur. Tisti, ki so uradno v vrhu, in tisti, ki neuradno vodijo celoten klub. Strokovnjak iz Štor jim je šel na živce s svojimi izjavami, ker ni želel ponavljati tiste prežvečene fraze 'mi smo Maribor' in ker ni vztrajno poudarjal 'mariborskega DNK', karkoli to pač pomeni. Prav tako so v Ljudskem vrtu izgubili potrpljenje z Rožmanovimi metodami, ki se niso skladale z njihovimi pričakovanji. In ko je zdajšnji trener Domžal odšel, so Štajerci v prvi vrsti iskali nekoga, ki bi bil poslušen in ki bi zagovarjal njihovo filozofijo. Niso iskali Radovana Karanovića, daleč od tega. Slednji bi moral Štajerce voditi na eni, dveh tekmah, dokler Marko Šuler ne bi našel novega trenerja. A ko je začel športni direktor vijoličastih dobivati košarico za košarico in ko je Karanović nanizal nekaj zaporednih uspehov, ki so bili zagotovo bolj posledica šok terapije kot njegove trenerske čarobnosti, se je Šuler odločil, da Žutemu ponudi stalno službo glavnega trenerja Maribora. Pri 53 letih in praktično ničnih izkušnjah z najvišje ravni slovenskega nogometa, kaj šele evropskega.

V prejšnji sezoni je še šlo. Ko je šok terapija nehala delovati, je bil vedno znova tukaj Ognjen Mudrinski, da je rešil Karanovićevo rit. Taisti Mudrinski, ki ga mimogrede Rožman ni imel na voljo in ki je, kot nam je priznal sam, v klub prišel ravno zaradi strokovnjaka iz Štor. Da je Karanovićeva formula nehala delovati, se je dalo slutiti že ob koncu prejšnje sezone, ko so vijoličasti skoraj zakockali naslov slovenskega državnega prvaka. Da so ga rešili, so Mariborčani uporabili tudi prijeme, ki so bili zgolj moralno, nikakor pa ne pravno sporni in ki so pošteno razjezili predvsem prvega moža Koprčanov. Ob tem je Maribor, naj se sliši še tako bogokletno, v zadnjih dveh krogih imel idealna nasprotnika za osvojitev maksimalnih šestih točk, ki jih je potreboval za naslov prvaka. Najprej na domačem igrišču ob slovesu Marcosa Tavaresa odpisani Aluminij, ki zagotovo ni želel pokvariti zadnjega plesa največje legende vijoličastega kluba, nato še v Fazaneriji Muro, ki si je pred tem že zagotovila Evropo in je zadnjo tekmo vzela kot revialno. Da bi izničil kakršnokoli možnost za presenečenje, je Šuler pred tekmo s Prekmurci 'ukradel' še njihovega vratarja, tako da je moral braniti član kadetske selekcije črno-belih.



Kakorkoli že, Maribor je prišel do naslova prvaka, Radovan Karanović je bil označen za velikega heroja, vendar indici pred Evropo niso bili najboljši, padec se je namreč nakazoval že ob koncu prejšnje sezone. Šuler, vsaj če gre soditi po njegovih izjavah, ni uvidel, da z zdajšnjim trenerjem ne bo šlo. No, saj tudi če bi, je imel zvezane roke. Karanović je osvojil naslov državnega prvaka. Takšnega trenerja ne moreš kar takoj po šampionskem slavju zamenjati. Moraš mu dati priložnost, da vse skupaj nadgradi. In Karanović jo je dobil, vendar je pogorel na celi črti. Premagal je sicer Šahtjor iz Soligorska, nato pa v Evropi brez izstreljenega naboja izpadel proti Šerifu, ki še zdaleč ni več tako močan, kot je bil v prejšnji sezoni. Zdaj se je osramotil še proti Helsinkom, proti katerim ni izpadel zaradi smole, kot vztrajno poudarja. Finci so bili za razred boljši tekmec, slavili so s skupnih 3:0, kar je ena večjih evropskih sramot v sicer evropsko zelo bogati zgodovini. V državnem prvenstvu je Maribor po štirih krogih na povsem zadnjem mestu, v prvem krogu si je – krivda je izključno Karanovićeva, ki je nerazumljivo zamenjal vseh deset igralcev v polju v primerjavi s tekmo s Šahtjorjem – privoščil popolno sramoto proti Radomljam – mimogrede, tudi oni so zamenjali skoraj celotno ekipo v primerjavi s prejšnjo sezono, kar je vsakič znova Karanovićev izgovor, ki ne drži vode – in poraz z 0:3. Sledila je zmaga nad Gorico, nato pa boleča zaušnica najprej na Bonifiki, ko so Štajerci lahko poraz z 1:2 slavili kot zmago, saj so bili veliko slabši nasprotnik. In za konec še boleč poraz na večnem derbiju. Če morda niste uspeli na hitro sešteti, izvolite izračun: Maribor je od začetka sezone odigral deset uradnih tekem. Dvakrat (!) je zmagal, enkrat remiziral in šestkrat (!) izgubil. Na treh (!) od desetih tekem je zatresel nasprotnikovo mrežo, skupaj je zabil šest golov, prejel jih je že 13.

Rezultati so alarmantni, še veliko bolj alarmantno pa je obnašanje vseh v vijoličastem klubu. Vsi si zatiskajo oči, govorijo, da je vse v najlepšem redu, mariborska barka pa tone in tone. Športni direktor verjame, da je sestavil najboljšo mogočo ekipo, ki je še precej boljša kot lanska, ki je osvojila naslov prvaka, trener je prepričan, da bo rezultatsko krivuljo obrnil navzgor, pri čemer se v zadnjem času vse bolj smeši s svojimi izjavami. Napoved popolne ofenzive v Helsinkih in nato brezzoba igra v finski prestolnici je zgolj zadnja od njih. Karanović je izgubil zaupanje vseh, razen športnega direktorja. Najpomembnejše, svojih igralcev, ki ne verjamejo več, da so lahko uspešni pod njegovo taktirko. Vse bolj posmehljivo pogledujejo proti klopi, ko prejmejo kakšno navodilo, vse bolj se čudijo nekaterim taktičnim odločitvam. Mariborski trener se je izgubil v iskanju rešitve za izhod iz krize. Taktičen fiasko na Finskem je bil zgolj eden v nizu. Njegove številne spremembe sistemov ne delujejo, njegovi poskusi s številnimi rotacijami nogometašev prav tako ne. Karanović je izgubil tudi zaupanje navijačev. Tistih »nepravih«, kot sta se v zadnjem času izrazila tako trener Maribora kot občasni kapetan Gregor Sikošek. Tistih, ki ne stojijo na južni tribuni Ljudskega vrta, temveč tekme spremljajo sede. Z vzhodne ali zahodne tribune. Ali pa s kavča. Ti so začeli žvižgati, kmalu bodo začeli mahati z belimi robčki. S sporočilom: Radovan, čas je!

Članki iz rubrike