S fanatično predstavo na Norveškem je slovenska reprezentanca vnovič dala vedeti, kako zelo jo podžge takšno pisanje slovenskih medijev, ki jim ni všeč. A tudi to – če ne celo predvsem to – je del njenega vrtenja v začaranem krogu, v katerem bo za izhod iz njega motiv treba najti tudi drugje. Recimo jutri, ko v Ljubljano prihaja vroča srbska izbrana vrsta in ko bo ne glede na norveško točko nujno treba popraviti sramoten vtis iz Beograda.
Tekla je druga ali tretja minuta, ko je Petar Stojanović odbil žogo, ki je v navadnih okoliščinah ne bi niti opazili. Pač tista žoga, ki jo treba izbiti pred napadalcem v naletu, ko si da nekoliko predolg predložek. Mimo je pritekel Jasmin Kurtić, ki je bil prav tako pripravljen posredovati, in ko je njegov soigralec norveško akcijo počistil pred njim, sta energično udarila z dlanema. Proslavila. Se opogumila za naprej. Dajala sta vtis, kot da je eden podal pri odločilnem zadetku, drugi pa ga je dosegel. Videti sta bila tako, kot od slovenske reprezentance nismo vajeni in kot da sta na neki izjemno pomembni misiji.
Bila je to gesta – prva v nizu zelo številnih podobnih –, ki je potrdila, kar nam je na uho prišlo že pred obračunom na stadionu Ullevaal. Namreč da se je v tabor slovenske izbrane vrste naselila huda jeza, ki je izvirala iz tako imenovanega poligona – grafične postavitve, s katero v vašem in našem časniku pred reprezentančno tekmo predvidimo začetni enajsterici obeh moštev. Zagotovo že veste, za kaj je šlo; po vsem tem dogajanju ga v Sloveniji ni več nogometnega navdušenca, ki za podobo tega poligona ni vsaj slišal, večina pa jo je tudi videla. Videla je silhuete namesto portretov članov udarne postave z izjemo vratarja Jana Oblaka in ponavljajoč se napis »Nekdo z jajci« namesto imen in priimkov. Z jasnim sporočilom: kdorkoli bo že stopil na igrišče, naj v nasprotju s tekmo v Beogradu pokaže pogum, željo, motiv, odločnost, zagrizenost, srce, krvave oči, peno na ustih in odrgnjena kolena. Torej vse tisto, kar že mesece in leta manjka praktično vsakič, ko gre zares in ko mora izbrana vrsta na kakšni tekmovalni prelomnici odigrati kakšno srečanje s kakšnim močnejšim nasprotnikom.
In vse našteto smo v Oslu tudi dobili. Od prve minute izjemnega, poleg bojevitosti tudi taktično in tehnično malodane brezhibnega (do te ocene je manjkal le zadetek) prvega polčasa. Do zadnje minute fanatičnega drugega, v katerem je bilo najprej treba preživeti prvi norveški vihar, drugega, še hujšega, kar polurnega pa celo z igralcem manj. Jeza je bila v vsaki potezi na tej poti, jeza je bila v prerivanju z vikingi, v zapiranju prostora, v pomaganju soigralcem, v izbijanju, nabijanju, prebijanju. Jeza je bila v vseh elementih – od všečne prevlade v prvem delu do želje na vsak način pomagati ponovno izjemnemu Oblaku pri spravljanju Haalanda in soigralcev v obup.
Temelji, minimum, samoumevna osnova
»Tu imate!« je bilo jasno sporočilo proti novinarski tribuni. »Hoteli sta jajca – izvolite jih!« je bilo mogoče prebrati iz gest in pogledov, ob katerih Norvežani niso mogli verjeti, kaj jih je zadelo. In bi še težje verjeli, če bi jim nekdo razložil, kaj in kdo najbolj motivira njihove tokratne nasprotnike.
Zagotovo so si predstavljali, da je Slovenija peno na usta dobila zaradi Haalanda, resnica o poligonu pa bi jih šokirala. Navsezadnje je tudi nas, pa čeprav smo vse skupaj po svoje pričakovali in smo podoben vzorec tako ali tako že videli. Pravzaprav se ponavlja že toliko časa, da smo se nanj navadili. In s tem v mislih smo spremljali mrkega predstavnika za stike z javnostjo in mediji, ki je napovedal bojkot reprezentantov v tako imenovani mešani coni, nato pa še, kako so skozi to območje druženja akterjev in novinarjev odvihrali nogometaši z jajci. Mimo norveških zvezdnikov, ki so se s skandinavsko etiko in spoštovanjem pogosto mnogo ostrejših in udarnejših medijev razporedili pred njihovimi predstavniki in kljub razočaranju odgovarjali na vsa mogoča vprašanja.
Krog je bil sklenjen. Nase ponosna slovenska reprezentanca je nam in vam povedala, kar nam gre. Stresla je jezo in nas kaznovala s tem, da je ... igrala dobro?! In kaj hudiča naj si človek spet ob tem misli? Poskusimo razčleniti. Slovenija v Oslu nikomur ni zabila gola in ni nikogar premagala. Slovenski reprezentanti so se v Oslu borili za dres z državnim grbom, za svojo ekipo, drug za drugega in za Slovenijo. Borili so se za vsako žogo, želeli so si, si prizadevali, se razdajali – in dosegli tisto osnovo, ki jo na vsaki reprezentančni tekmi pričakuješ samoumevno. Da, postavili so zgolj temelje, na katerih bi morda nekoč nekje lahko naredili kaj konkretnega. Ponudili so zgolj higienski minimum in zadovoljili osnovna pričakovanja. V zadnjih letih smo namreč prišli tako daleč, da je bilo to edino, kar smo od njih zahtevali. Da smo se bili na več točkah pripravljeni že s tem zadovoljiti – tako kot smo se zadovoljili zdaj –, kar se sliši ultimativno absurdno.
Slovenska reprezentanca je dala na mizo čisto osnovo in jo nadgradila z nekaj dobrimi nastavki – in za to je ponovno potrebovala hudo jezo na medije, ker ji sama reprezentanca, soigralci, dres, grb, javnost, navijači, nasprotniki in tekmovanje za osnovno motiviranost in borbenost niso bili dovolj. A naj smo s to podobo, povsem drugačno od beograjske, še tako zadovoljni, je predstavljeni in videni koncept velika težava.
Samouničujoč koncept, ki vodi v pogubo
Pri tem se sploh ne bomo pretirano spuščali v to, da je reprezentanca v Oslu pljunila v obraz predstavnikom medijev (med drugim nacionalni televiziji, nacionalnemu radiu in nacionalni tiskovni agenciji), ki vas poskušajo obveščati in ki so za pot na vedno drago Norveško odšteli veliko denarja. Ne sicer veliko za mladeniče, ki jim je izjemna medijska in nasploh javna izpostavljenost nogometa omogočila blagoslov, s katerim lahko tudi brez pravega zvezdniškega statusa v mednarodnih okvirih služijo velike denarce, vozijo drage avtomobile in počitnikujejo na luksuznih lokacijah. Če tega ne razumejo, jim nihče nikoli ne bo mogel pomagati. A skrbi nas nekaj povsem drugega.
Skrbi nas, da je njihov koncept popolnoma nevzdržen na daljši rok in da odlično ponazarja vrtiljak kratkih vzponov in globokih padcev zadnjih let. Razumite ves nesmisel sistema, v katerem igraš bledo, nato spet igraš bledo, nato odigraš strašno zanič in te zasujejo ostre kritike, na katere se jezno odzoveš in odigraš dostojno, dobro, reprezentance in njenih navijačev vredno. Nato pa te jeza spusti, odigraš nekaj tekem, ki niso ne tič ne miš, medijskega pritiska ni več in ... Jah, saj vemo. Nato spet pride bledo, pa bolj bledo, pa tako strašno zanič, da je to treba jasno povedati in vprašati, kje je tisti organ, ki je sinonim za moški pogum.
Vam zveni znano? Vas spominja na valove, v katerih igra Slovenija že od časov, ko še nismo vedeli, kaj je koronavirus? Zdaj vidite, zakaj nas skrbi? Zakaj nas zelo skrbi? In zakaj je v tem trenutku ključno vprašanje, kje smo torej danes. Oziroma kje bomo jutri.
Je danes, ko so v poligonu na teh straneh zasluženo imena in obrazi, jeze na medije še dovolj, da bodo reprezentanti grizli, praskali in umirali tudi v Stožicah proti Srbiji, proti kateri so v Beogradu brezjajčno spustili hlače? Ali pa je bes popustil in bomo spet začeli vzorec od ne tič ne miš preko bledo do vnovičnega strmoglavljenja? Ali pa se končno lahko premakne nekaj, da bo komu postalo jasno, kako trapasto je svoj največji motiv črpati iz želje po obračunavanju z mediji in javnostjo? Bo komu končno postalo jasno, kako zelo samouničujoč je tak pristop, ki je sam svoj paradoks in ki vedno neizbežno vodi v pomanjkanje motiva na večini tekem?
Pravega koraka naprej ne bo, dokler ne bo drugih motivov, drugačnih želja, pripravljenosti boriti se in umirati na neki drugačni osnovi. Ne moremo namreč zapisati, da tudi v Oslu ni bilo jajc; morda bi to ekipi celo pomagalo, a seveda bi vodilo v vrhunec absurda. Lahko zgolj ponovimo, da jajc ni bilo v Beogradu. A ne zato, ker bi želeli nazaj okrepiti jezo, temveč zato, ker morda pa fantje sami pri sebi vendarle vedo. Namreč da jih res ni bilo in da jih danes mora voditi želja sebi, nasprotnikom in navijačem pokazati, kako je mogoče odigrati proti srbski izbrani vrsti.
