20120316-00343967 Svet24.si

Zaradi odločitve vlade kmalu dražji bencin in ...

nevihtna linija Svet24.si

"Neverjetna linija neviht" ni segla do Slovenije

bohinjsko jezero, hotel bellevue Necenzurirano

Pidovskemu tajkunu bi odvzeli elitna zemljišča ...

matej tonin vojska sta Reporter.si

Tonin kupil »mačka v žaklju«: zakaj so v Litvi...

karanovic-suler Ekipa24.si

Marko Šuler razblinil vse dvome: bo Radovan ...

Slamnik je moje najljubše pokrivalo poleti, z mano na hvarsko raziskovanje pa so odpotovali trije sl Odkrito.si

Danica Lovenjak - Kakšno uživanje na prelepem ...

elsnik Ekipa24.si

Močne besede Elšnika! Kapetan zmajev dvignil ...

Andrej Miljković
Andrej Miljković
0 06.08.2022 13:59:17

Dončića na nacionalko, kaviar in tartufe v šolsko prehrano!

Domen Jančič
Pa smo spet in še vedno tam.

Ta vikend v naša življenja vrača tekme v najmočnejših nogometnih ligah stare celine, oči in možgani pa mi ponovno pregorevajo od vseh modrovanj in komentarjev po družbenih omrežjih in portalih, ki prihajajo kot dodatek vse tiste epske drame izpred nekaj tednov. Spet in spet in spet o tem, kdo lahko kje gleda kakšno tekmo, kdo katere kje »ne more«, kako nezaslišano je to ali ono, kakšna sramota je to za neko prosto dostopno televizijo, ali za neko nogometno zvezo, ali za neko košarkarsko zvezo, ali za kakšno mednarodno organizacijo, ali celo za kakšnega posameznika, ki ga srd, gnev in žolč slovenskega dojemanja sodobnega športa in televizijskih pravic vase povlečejo tako neupravičeno, kot da bi mene krivili za izpad električne energije na vesoljski postaji Mir. Ni se še pomiril vihar tistih, ki »niso mogli« gledati slovenske košarkarske reprezentance, ko so nekaj dodali tisti, ki »ne morejo« gledati slovenske nogometne lige, zdaj prihajajo nesrečniki, ki »ne morejo« gledati kakšnega tujega prvenstva, motorje udrihanja in klevetanja pa že pošteno ogrevajo vsi, ki se bojijo, da »ne bodo mogli« gledati svetovnega odbojkarskega ali evropskega košarkarskega prvenstva. Da, v narekovajih. Vsekakor v narekovajih.

Naj vam povem eno zgodbo ... Slišati bo prevzetno, a tako pač je; vsako življenje in vsaka služba ima svoje blagoslove. Eden od mojih je dejstvo, da sem v zadnjem desetletju le enkrat manjkal na velikem finalu lige prvakov. Smola znotraj tega blagoslova je, da je šlo za edini primer v tem časovnem obdobju, ko je tekmo vseh klubskih tekem igral slovenski nogometaš – s čimer ste tisti najboljši in najhitreje razmišljujoči poznavalci že prišli do spoznanja, da je šlo za milanski finale leta 2016. Iz več razlogov, o katerih na tem mestu nima smisla izgubljati besed, je bilo bolj pomembno, da sem bil ob koncu tistega maja na Švedskem s slovensko reprezentanco, ki je brez svojega zvezdniškega čuvaja mreže tam igrala precej posebno – sploh z gledišča nekih zelo specifičnih mednarodnih odnosov – prijateljsko tekmo. Ne spominjam se več natančno, ali je bilo tisto srečanje na jugu Skandinavije na sporedu v nedeljo ali v ponedeljek. Zelo dobro pa vem, da je zaradi madridskega dvoboja Real – Atletico Evropa obstala v soboto zvečer in da smo takrat v Malmöju na vsak način želeli najti televizijski signal iz Milana ter si ogledati zgodovinski nastop Jana Oblaka. Če ste ob tem skočili, češ, kaj hudiča pa je bilo sploh treba iskati, s svojim skokom tvorite zelo dobro potrditev pravilnosti odločitve, a svoj zapis o slovenskem cirkusu okrog televizijskih pravic in (ne)predvajanja teh in onih športnih dogodkov na teh in onih televizijah začnem s tem spominom izpred šestih let. Z vsemi dotedanjimi izkušnjami sem namreč zelo dobro vedel, kako težko si bo v idiličnem švedskem mestu ogledati tekmo, ki je istočasno v središču Ljubljane skakala – in ob podobnih priložnostih še vedno skače – iz vsake beznice s televizorjem. Kaj šele iz malce boljših lokalov, ki si priložnostno namestijo pravcata platna. No, v Malmöju bi bilo tisti prijetni sobotni večer ob izteku meseca ljubezni lažje kot prenos finala lige prvakov najti tadžikistansko restavracijo s prenosom uzbekistanske rokoborbe. Debela ura odpiranja vrat vseh mogočih lokalov nas je pripeljala na rob tega, da bi obupali in se sprijaznili z neuspehom, toda ker smo poznali razmere, smo na srečo začeli dovolj zgodaj in po številnih prijaznih odkimavanjih vendarle našli pregrešno drag lokal, ki si je predvajanje tekme privoščil. Da, točno tako, kot sem zapisal. In da, tovrstno spoštovanje rigoroznih pravil, kdo sme kaj in kako javno prikazovati (sploh na prostem in sploh naključnim mimoidočim na – recimo – Petkovškovem nabrežju), bo na sončno stran Alp nekega dne šele prišlo. Takrat bomo spoznali, zakaj so že desetletja dražji in ob določenih urah določenih dni bolj zasedeni tisti angleški pubi, ki smejo prikazovati tekme premier lige, in zakaj je v Združenih državah že kakšni dve generaciji točno znano, kje je mogoče gledati kaj, kdo lahko kaj kaže v zaprtem ali na prostem in kaj to v dobrem in slabem pomeni za gosta oziroma potrošnika. Predstavljam si, da bo to naslednja faza naše postkomunistične norišnice, v kateri kot kakšni shizofreniki hočemo imeti vse – ves luksuz divjega kapitalizma in vso javno dostopnost čisto vsega. Dragi moji, tako pač ne gre in naj vas toplo pozdravim in vam z veliko zamudo zaželim dobrodošlico v 21. stoletju. Predvsem pa dobrodošli v športu, v katerem Oblak zasluži deset milijonov evrov vsako leto in v katerem navijamo, da bi Benjamin Šeško kmalu zaslužil nekaj podobnega. Vem, pogosto preberete tako številko, ne da bi o njej res razmislili. Naredite mi uslugo: ustavite se in dovolite, da se vam ta podatek usede v zavest in v najbolj zavedno sfero razumevanja. In se nato vprašajte, kdo, kako in zakaj je sposoben nekemu športniku plačati toliko. In kako, hudiča, lahko potem pričakujete, da vam bo taisti Oblak na voljo kar vsevprek – kjerkoli si boste zamislili in kakorkoli si boste zamislili. Ali Dončić, zaradi katerega je tričetrt države »obolevalo« z zahtevami, da ga je edino dopustno prikazovati in gledati na vsem dostopni javni televiziji, bolj poznani po nazivu nacionalka. Nisem mogel in ne morem verjeti, od kod vse prihajajo take pobude, da ne rečem zahteve. In kako nebulozno so bile in so oblikovane. Naj se razumemo: rad imam slovenski javni sektor. Še več, njegov oboževalec sem. Rad imam javno zdravstvo, rad imam kvaliteten javni medijski servis, rad imam javno šolstvo. A ko se moj otrok javno šola in ima pri tem za nameček na voljo finančno zelo ugodno šolsko prehrano, ne kričim, naj ji dajo tartufe in kaviar. Dobi zdravo, kakovostno, uravnoteženo hrano, zanjo poskrbijo na ravni človekovih najpomembnejših potreb. Kako naj od njih zahtevam absolutni, vseobsegajoči luksuz? In ko je cenjeni kolega Gregor Peternel v vlogi urednika športa na nacionalki pred časom govoril o tem, kaj naj ljudje pričakujejo od športa na sporedu javnega servisa, sem si ga drznil razumeti podobno. Pričakujejo lahko kakovostne, preverjene, uravnotežene, zanesljive informacije. Pričakujejo lahko, da bodo svoj prostor pod soncem dobili športi in ljudje, ki ga ne dobijo drugod in ki v megalomanski sliki sodobnega časa še vedno garajo, se odrekajo in pljuvajo kri za kakšnega jurja – ali pa so celo kakšnega v minusu prej kot v plusu. Kar zadeva vse drugo, pa se nacionalka pač po svojih zmožnostih spusti na trg, na katerem je prikazovanje in gledanje Dončićev s 150-milijonskimi (dovolite, da se vam usede tudi ta cifra) pogodbami. Oni so kaviar. Tartufi. Ptičje mleko. Specialitete vseh specialitet, delikatesa brez primere. Tisti, ki to še niso, pa v teh športih in v tem okolju to želijo po podobni poti, podobni logiki in podobnih zakonitostih postati. Naj nam je to všeč ali ne, šport na taki ravni in s takimi akterji je že pred časom postal sicer najbolj množična, a hkrati najvišja oblika luksuza. Sam po sebi, v živo s tribun in še posebej v zavetju lastne dnevne sobe. Na televizorjih, a tudi na raznih napravah in z njimi povezanih platformah, ki kar kričijo po tem, da bi kot kakšen športni Netflix celo začele izpodrivati klasično televizijo. Zato se v takem športu vrtijo tako ogromni kupi denarja, zato je spektakel na tako noro visoki ravni in zato v nedrjih takega spektakla sploh lahko zraste fenomen, kakršen je naš Luka. Ne more vam ga vzgojiti okolje takega razkošja, vas obnoreti z njim prek milijarde vrednih platform, nato pa ga hočete imeti v javnem servisu ali kar splošno dostopnega v vseh paketih vseh ponudnikov televizijskega signala. Ne gre. Žal ne gre. Ali pa na srečo, če dobro premislite. In žal (ali pa na srečo) se komajda kaj spremeni, ko iz megalomanskega spektakla Dallasa, v katerem se na vse mogoče načine plača vsak njegov gib, pride igrat za našo, vašo, mojo, tvojo reprezentanco. Tudi tu je skrajen presežek izrazitega luksuza, ki ga je treba obravnavati tako. Še najbolj, ko padajo odločitve, komu in za koliko prodati pravice prenašanja njegovih tekem. Razumem, da ga imate tako ali celo še bolj radi, kot ste imeli junake Planinskega čaja. Vendar on to ni. Nikoli ni bil. Nikoli ne more biti. Žal. Ali na srečo. Televizijske milijarde so ga naredile, televizijske milijarde ga delajo, kričanje z zahtevami po razgraditvi trga televizijskih pravic pa je v resnici zahtevanje ukinitve Dončića, ukinitve Oblaka, ukinitve Šeška še pred njegovo eksplozijo, ukinitve razkošja športa današnjega dne in njegovo porivanje kakšnih 40 let v preteklost. Če tega porivanja ne želite, pa za vraga razumite. Vsako zvezo, ki želi prodati za čim več – da bi čim več imela ona sama, predvsem pa klubi, reprezentance. Vsak klub in vsako reprezentanco, ki lahko raven vzdržuje in dviga le s pritokom tega denarja. Vsakega sponzorja, ki hoče imeti v zameno tako mega ekskluzivno pozornost, kot je mega njegov vložek. Vsako televizijo, ki v tej igri plačuje in preplačuje zato, da bi prodala svoje oglase, privabila svoje gledalce, jih v nori konkurenci iztrgala drugim. Razumite, zakaj je to, da »ne morete« gledati, obvezno v narekovajih. Lahko gledate. Vedno lahko gledate. Lahko gledate neprimerno več kot kadarkoli. Bo pa to neizbežno od vas zahtevalo vedno več v zameno in prav neverjetno je, kako dolgo smo pri nas živeli v drugačni realnosti. Dobrodošli v tej, v kateri je Dončića pač mogoče imeti zgolj tako.

Članki iz rubrike