Živimo v letu 2015

Izbrane vrste posameznih držav bi morale ostati točno to, kar pove ime, oziroma bi jih lahko "okrepil" en tuji košarkar, ki dejansko ima neko povezavo z deželo, katere dres nosi, recimo nekajletno igranje v njej.

Zdajšnja pravila s tem, ko državam omogočajo, da si vsako leto znova po želji izbirajo igralca, kot jim srce (in pogosto "debelina denarnice") poželi, postavljajo pod vprašaj smiselnost reprezentančnih tekmovanj. V neki zelo omejeni obliki dobimo le podaljšek klubske sezone, kjer države kot na naboru izbirajo tujce, ki so bili to leto v ospredju, in jih novačijo za igranje v njihovem dresu. Niti malo mi ni všeč tak način poskusa priti do boljšega rezultata, želel bi si, da bi reprezentance res bile zasedbe najboljših iz tiste države.

A živimo v letu 2015 in to je realnost današnjega sveta. V njem mi ni všeč še marsikaj drugega, še ogromno je stvari, ki se jim čudim, nad katerimi se zgražam, za katere ne morem verjeti, da obstajajo, da se dogajajo, da jih živimo. Da, vsi, tudi jaz. Ker drugače pač ne gre. Lahko se upiraš, lahko nečesa ne sprejmeš, nekaj odklanjaš, se čemu izogibaš, skušaš delovati, kot si včasih, toda prej ali slej je treba pri večini stvari popustiti, jih, čeprav z odporom in negodovanjem, vsaj delno sprejeti, vključiti v način življenja, se prepustiti toku množic. Sicer ostaneš zadaj. Drugače ne greš v korak s časom, ne dohajaš okolice, si avtsajder. Tudi v športu.

Zato razumem Jureta Zdovca oziroma Košarkarsko zvezo Slovenije, da sta šla v "projekt" Bryant Dunston. Ne odobravam tega, lahko pa najdem razloge za to, da ne bom udrihal po njiju oziroma da bom sprejel to potezo. Tisti, ki ste proti temu, da igra za našo reprezentanco Američan, ki je bil v Sloveniji morda le slučajno, če je skoznjo kam potoval, se iskreno vprašajte, koliko med vami je bilo takih, ki ste leta 2011 med EuroBasketom v Litvi vsaj malo zavidali Makedoncem, ki so igrali v polfinalu na krilih fenomenalnega Boja McCallebba.

Slednji je bil v Makedoniji prvič na pripravah za tisto prvenstvo. Koliko med vami je takih, ki ste se začudili, kako da Tyrese Rice igra za Črno goro, oziroma se spraševali, zakaj za vraga lahko Črnogorci pripeljejo takega igralca, v Sloveniji pa nam to nikoli ne uspe? Seveda Rice prav tako nima zveze s Črno goro, vprašanje, če zna izgovoriti ime glavnega mesta. In podobno bi vas lahko vprašal za Henryja Domercanta in BiH oziroma Oliverja Lafayetta in Hrvaško, Rickyja Hickmana in Gruzijo, in tako dalje.

Vem, da vas je veliko skočilo, češ kako lahko omenjene primerjamo z Bryantom Dunstonom. Gotovo vas je mnogo, ki vpijete, da če se gremo te igre, potem se jih pojdimo na pravi način, na "polno". A fant je v Sloveniji še premalo poznan. Čeprav igra za Olympiakos, ga tudi številni košarkarski navdušenci ob Vasilisu Spanulisu ali Georgiosu Printezisu pri rdeče-belih niso prav opazili. Ker ni "koš igralec" in je zato pogosto neopazen, opravlja pa številne naloge in manj opazne posle, včasih za ekipo še pomembnejše.

Dve zaporedni lovoriki za najboljšega obrambnega igralca evrolige tudi nikakor nista od muh. Na sodbe zato še počakajmo. In eno je jasno: Zdovc je trener zmagovalec, dokler je selektor, bo naredil vse, da bo Slovenija na velikih tekmovanjih igrala pomembno vlogo. Zato je gotovo presneto dobro premislil, zakaj je izbral prav Dunstona oziroma zakaj je Slovenija sploh prisedla na vrtiljak, imenovan Fibina politika naturalizacije, čeprav bi lahko ostala pri "Begićih" ali "Omićih" in bi se trkali po prsih nacionalnega ponosa ter z zaničevanjem gledali na ostale, ki to počnejo. Zdovc pač noče biti avtsajder, slovenski selektor dobro ve, da se piše leto 2015.