Ne glede Simona Rožmana, da ne bo pomote. Kar je sporočil trenerju Celja zaradi njegovih užaljenih besed po porazu v finalu pokala, se mi zdi povsem primerno. Precej bolj mi je šlo v nos Guberčevo razpredanje o tem, da je Izet Rastoder še najmanjši krivec za to, kar v tem trenutku preživlja Olimpija. Češ da so krivi vsi ostali, le bogati poslovnež ne. In njegov argument? Da so zmaji poleg Maribora edini v državi, kjer so plače na račune zaposlenih nakazane do dneva točno. Ob tem si ne morem kaj, da se ne vprašam naslednjega: kam je prišla naša država, da je to glavno merilo uspešnosti nekoga …
No, je pa verjetno to tudi edini argument, s katerim se Rastoder sploh še lahko pohvali. Redne plače so edino, kar je svetlega pri klubu, ki se že nekaj časa vrti v začaranem krogu. Če bi imel kdo od nogometašev dovolj poguma, bi recimo znal povedati, kako so igralci v preteklosti v garderobi že večkrat zbirali denar za to, da si je lahko fizioterapevt kupil pripomočke, ki jih potrebuje za opravljanje svojega dela. Tudi kakšen od tistih, ki se je v preteklosti huje poškodoval, bi znal povedati, kako je bil v najtežjih trenutkih prepuščen samemu sebi. In kako je bila tedaj redna plača dejansko vse, kar je dobil od svojega kluba. Zdaj so nogometaši menda le zavarovani za takšne primere; zavarovanje pa plačujejo sami. Naštevali bi lahko v nedogled. Recimo o brezdomstvu. Kako nogometaši še zvečer ne vedo, kje bodo trenirali jutri. In tako dalje in tako naprej. Skratka, govorimo o stvareh, ki bi morale biti v nogometu samoumevne. In ki so, o tem sem prepričan, samoumevne tudi v Guberčevem klubu …
Samoumevno je sicer tudi, da so to elementi klubskega delovanja, za katere predsednik ne more skrbeti oziroma se z njimi ukvarjati vsakodnevno. Tudi Silvio Berlusconi ni bil pred desetletji tisti, ki je klical naokoli in iskal zdravnika za Ruuda Gullita. Tudi Roman Abramovič se ne ukvarja tem, ali bo imel fizioterapevt pri Chelseaju dovolj povojev. So pa vsi veliki nogometni vladarji znali poskrbeti, da so se obdali z ljudmi, ki so jim zaupali in ki so namesto njih uspešno opravljali še kako pomembna opravila. A seveda nihče ni nezmotljiv, vsi delamo napake; in revni in bogati. Težava pa nastopi, ko se nekomu dogajajo iz poteze v potezo. Ko je tako, se je jasno treba vprašati, zakaj se mu to dogaja. Ker preprosto nima sreče? Ali pa prej zato, ker ni dorasel izzivu?
Pa še kdo bi se našel: kakšen ekonom, kakšen tiskovni predstavnik, kakšen mezdni delavec, nekdo, za katerega se je pač ocenilo, da klubu da premalo. Da dela preslabo. Da izdaja hude poslovne skrivnosti in je skratka zraven zgolj zaradi tega, da bi postavljal mine in rušil čvrste temelje. Obstaja celo "junak", ki jih je po glavi dobil kar dvakrat … Skratka, v Rastoderjevi Olimpiji so bili za neuspehe kaznovani že vsi. Le Rastoder ne.
Izetu Rastoderju nihče ne očita, da je slab poslovnež. Ne, zagotovo ni; ni se ga brez razloga prijel vzdevek kralj banan. Pri trgovanju s tropskim sadjem je tako uspešen, da že velja za enega najbogatejših Slovencev, če ne celo Evropejcev. In zaradi tega si zasluži pohvale. V življenju ni lahko uspeti. Še težje je obogateti. Njemu je uspelo oboje. Bržčas tudi zaradi tega, ker ima ob sebi prave ljudi. Takšne, ki jim lahko zaupa, ki so sposobni, ki vedo, kako se streže stvarem. Ki so čisto pravi mojstri svojega poklica. Žal pa je Olimpija povsem drugačna zgodba kot Derby. Še več, je njegovo popolno nasprotje. Rastoderjev nogometni klub (da, Olimpija že dolgo časa ni več ljubljanski klub, ampak zgolj njegova osebna igračka) je popolna zgodba o tem, kako narediti vse narobe. Kako potegniti vse napačne poteze. In kako zamočiti vse, kar se zamočiti da. Žal mi je, ampak v tem trenutku ne vidim svetle točke pri Rastoderjevi Olimpiji.
Za slabe rezultate, pomanjkanje uspehov in nazadovanje na vseh področjih so seveda krivi vsi, ki v tem trenutku delujejo v Olimpiji. In večina tistih, ki so bili v klubu v preteklosti. Bil bi krivičen, če bi celotno krivdo obesil na Rastoderjeva pleča. Res pa je, da je v šestih letih, kolikor časa se piše ta žalostinka, marsikdo že odgovarjal za storjene napake. Recimo deset trenerjev, ki so bili odpuščeni v tem obdobju. In trije športni direktorji, kolikor jih je imela Olimpija pod Rastoderjevim vodstvom. Pa še precej direktorjev, ki so se zamenjali v upravi. In nešteto nogometašev, ki so se zvrstili v zeleno-belem dresu. Pa še kdo bi se našel: kakšen ekonom, kakšen tiskovni predstavnik, kakšen mezdni delavec, nekdo, za katerega se je pač ocenilo, da klubu da premalo. Da dela preslabo. Da izdaja hude poslovne skrivnosti in je skratka zraven zgolj zaradi tega, da bi postavljal mine in rušil čvrste temelje. Ker so sovražniki vsepovsod, tudi med nami. Obstaja celo "junak", ki jih je po glavi dobil kar dvakrat … Skratka, v Rastoderjevi Olimpiji so bili za neuspehe kaznovani že vsi. Le Rastoder ne. Kot čisto pravi samodržec kljubuje vsemu in vsem ter se še naprej slepi, da krivda leži na plečih vseh drugih. Le na njegovih ne. Ampak Rastoder bi že moral vedeti, da ministri za napake lahko odgovarjajo do neke mere, toda prej ali slej pride trenutek, ko se prst usmeri tudi v premierja. Ker je on tisti, ki kadruje. Ker je on tisti, ki nastavlja ministre. Saj ne rečem; od časa do časa se vsakdo opeče. A ko se vzorec pojavi prevečkrat, se je treba vprašati, kdo je torej zares kriv. Vsi ministri, od prvega do zadnjega? Ali pa morda prej premier, ki jih je nastavil? Drugega za drugim, od prvega do zadnjega.
Zdaj, ko je kot gumb s srajce odletela naslednja garnitura ljubljanskih nogometnih ministrov, se nedotakljivi premier, ki je brez kančka sramu in še ni slišal za moralno odgovornost, že pripravlja na imenovanje novih. Ob tem se mu ponujajo številni, žal pa med njimi ni nikogar s tem, kar Olimpija potrebuje – sposobnost in kredibilnost. Ker ga ni več naivneža, ki bi ga še zanimala ministrska vloga v vladi takšnega premierja. Ker so zraven le še hijene, ki vedno zavohajo kri ranljive žrtve.
Zdaj, ko je kot gumb s srajce odletela naslednja garnitura ljubljanskih nogometnih ministrov, se nedotakljivi premier, ki je brez kančka sramu in še ni slišal za moralno odgovornost, že pripravlja na imenovanje novih. Ob tem se mu ponujajo številni, žal pa med njimi ni nikogar s tem, kar Olimpija potrebuje – sposobnost in kredibilnost. Ker ga ni več naivneža, ki bi ga še zanimala ministrska vloga v vladi takšnega premierja. Ker so zraven le še hijene, ki vedno zavohajo kri ranljive žrtve. In zgodba se bo spet ponovila. Začaran krog se bo še malce razširil, zelena barva bo še malce bolj obledela, bela pa postala še nekoliko bolj siva. Dokler ne ena ne druga ne bosta več razpoznavni. In bo tudi ime, ki je bilo nekoč v ponos celotni državi, zvodenelo do obskurnosti. Potem bo imel Rastoder v rokah igračko, ki ne bo nikogar več zanimala. Že zdaj je blizu temu …
No, pa vendarle se mu v tej gromozanski zablodi ponuja priložnost, da popravi marsikaj, kar je zavozil. Če bo sprejel ponudbo Milana Mandarića, bo za Olimpijo storil več, kot je v vseh šestih letih skupaj. Naj prevzame svoj del krivde. Vsaj to bi lahko storil za klub, ki ga menda obožuje in mu zanj ni vseeno. Pa naj Olimpija potem crkne, če ji je usojeno. In če je res edini, ki jo ohranja pri življenju. Ker je to, čemur smo priča zdaj, životarjenje z veliko začetnico. Ki ne more biti v ponos nikomur. Še najmanj pa njemu.
