To so kakopak zgodbe, ki niso plod slovenske domišljije, ampak nekaj, kar ne nazadnje piše na ugledni in kredibilni wikipedii, da o tem, kaj vse beležijo arhivi srbskih medijev, niti ne govorim. Če gre za laži in škodeželjna podtikanja, kot trdi novi generalni direktor Olimpije, potem je njegova več kot očitna jeza povsem razumljiva.
Tudi sam bi bil besen kot ris, če bi nekdo za mojim hrbtom širil neresnične govorice. In prav zaradi tega ne razumem povsem, zakaj je Stojić na včerajšnji tiskovni konferenci ob tem, ko je "grajal" slovenske novinarje zaradi njihovih zapisov oziroma povzemanja, bolj ali manj ves čas gledal naravnost vame. Ne bežim od stika z očmi, saj z njim navadno izkazujemo spoštovanje do tistega, s komer se pogovarjamo. Toda vseeno mislim, da je Stojić nekoliko pomešal dejstva in zamešal obraze, ki jih še ne pozna, ali pa mu je nekdo moje poročanje predstavil v povsem napačni luči.
Stojić sicer pravi, da bere Ekipo, ki jo menda tudi zelo ceni in spoštuje, ampak glede na to, da se bo slovenskega jezika šele začel učiti, morda kakšnega mojega zapisa, če ga je prebral, ni najbolje razumel. Niti v enem stavku namreč nisem omenil ničesar, kar je o njem napisano na svetovnem spletu. Omenil sem le dejstva: da je lastnik menedžerske agencije, zaradi česar je njegovo direktorsko udejstvovanje v Ljubljani vsekakor svojevrsten konflikt interesov, hkrati pa sem dodal, da je v Olimpijo prišla kontroverzna oseba. S tem ga nikakor nisem želel označiti za slabega človeka. Le poudaril sem, da se okoli njega dviguje veliko prahu.
Če mu je torej kdo – predvidevam, da nekdo, ki že ima dober interes za takšno zavajanje – moje pisanje predstavil kot rušenje kredibilnosti, potem ga je ta isti peljal žejnega čez vodo. Njegova preteklost me dejansko niti ne zanima kdo ve kako. Kaj je počel, kako je počel, kje je bil, kaj je naredil. Ker je res sodeloval s številnimi znanimi nogometaši, je že moral nekaj početi dobro in pravilno, kajne? Kar me kot nekoga, ki mu v prvi vrsti ni vseeno za slovenski klubski nogomet in posledično tudi za leta in leta podhranjeno, zapuščeno in zanemarjeno Olimpijo, dejansko precej bolj zanima, je to, kako bo pod njegovim vodstvom plula zeleno-bela barka.
Temu bom v prihodnjih tednih, mesecih in morda celo letih posvečal največ svoje pozornosti, zagotovo pa se ne bom ukvarjal s tistim, kar je bilo. Bil je tudi Izet Rastoder, pa ga pri Olimpiji ni več in je torej že pozabljena zgodba. Kar je zdaj pred Olimpijo, je nepopisan list, ki ga v rokah drži Stojić. Od njega je odvisno, kaj bo storil z njim: ali ga bo popackal, zmečkal in vrgel v smeti ali pa s pomočjo barv in čopiča ustvaril sliko, ki bo vredna občudovanja in zavidanja. Delo, ki ga bo opravil Stojić, bo dejansko moje edino vodilo pri nadaljnjem poročanju. Vse drugo, kar morda pride do njegovih ušes, pa je zgolj konstrukt. Pa srečno v Ljubljani, gospod Stojić.
