Ne sedmina, ampak likof

Praktično iz vseh ust, starih in mladih, se družno zasliši znani refren neuradne "himne" ljudi iz pokrajine, iz katere prihajata oba letošnja finalista državnega prvenstva. In po treh odigranih tekmah ter pred današnjo četrto, ki bo morda že zadnja, lahko rečem, da bi Štajercem prav lahko pritegnili tudi ostali Slovenci, le z malo spremenjenim besedilom Slovenija se veseli.

Ne, naša košarka s finalom, kot ga imamo letos, nikakor ni umrla. Uvrstitev Rogaške in Tajfuna vanj oziroma odsotnost Krke in Olimpije v njem niti po naključju ne pomeni pogreba oziroma sedmine slovenskega "basketa", ampak prej nasprotno, njegov nov zagon, novo rojstvo, je pravi "likof" letošnje domače sezone.

Kdo sploh pogreša Krko in Olimpijo? Štajerci gotovo ne, pa tudi kdo drug bi gotovo dvignil roko. Tisti, ki se je že naveličal vsakoletnega abonmaja v tem času leta, ko smo gledali dvoboje Novomeščanov in Ljubljančanov. Saj ne, da ni bilo zanimivo, da ni bilo napeto, da se igralci obeh ekip niso borili, da ni bilo tudi kakovostno, a vseeno se večine stvari v tem življenju prej ali slej zasitiš, postanejo dolgočasne ali vsaj preveč rutinske in si zaželiš videti kaj novega, drugačnega, svežega (ne, žena, ne govorim o tebi). Prav to, kar nam ponuja ta finale.

Če bi v njem imeli vsaj enega od obeh "velikih", spet ne bi bilo enako. Imeli bi le polovico tistega, kar lahko uživamo zdaj, ko si na vsaka dva dneva sledijo pravi spektakli. Ko se razveseliš že ob prihodu pred dvorano, ko vidiš, da je tam gneča, da je tudi že na tribunah, ko vstopiš vanjo, ko veš, da boš v naslednjih dveh urah deležen prave eksplozije čustev med gledalci in igralci, da boš lahko užival v dobri košarki. Da, dobri ali, če hočete, prav nič slabši od tiste, ki bi jo gledali, če bi igrali Olimpija in (ali) Krka.

Če kdo meni, da bi Armstead, Booker, Hukić, Murić, Omić, Prepelič in drugi igrali bolje, da se z njimi Sloveniji ne bi bilo treba sramovati, če finale gleda morda tudi kdo iz tujine, kot ga nekateri zdaj, se moti. Tudi oni delajo napake, veliko, to smo tako ali tako že videli, sicer bi jih zdaj res gledali v finalni seriji, na drugi strani pa se velja spomniti tistega prislovičnega reka, da v finalu ni dobre in lepe košarke, saj je treba zmagati. In to velja tudi za Krko in Olimpijo.

Ko pa govorimo o "celotnem paketu", potem se nam boljše od dvoboja Slatinčanov in Šentjurčanov za naslov ni moglo zgoditi. Ker lokalno rivalstvo seriji daje še dodaten čar, kar lahko občutimo vsakič znova. Ker sem prepričan, da marsikdo, ki zdaj po televiziji gleda finale, sploh ni vedel, da ostale ekipe v Sloveniji niso tako slabe, kot je mislil. Ker igralci res dajejo od sebe vse in še več, zavedajoč se, da prav veliko takih priložnosti ne bodo več imeli. Ker imamo navijanje, kakršnega že dolgo nismo imeli v finalni seriji. Ker smo se z Rogaško in Tajfunom vrnili h koreninam, k prvinskosti, kakršno nam lahko ponudijo le majhni. Majhni na papirju, da se razumemo. Če je za koga to kmečki oziroma "seljački" finale, potem sem jaz prvi, ki dvignem roko za take "kmete". V Renaultu so že vedeli, ko so se spraševali, kaj sploh še ostane velikim. Zapojmo vsi ...