Izumirajoča vrsta

Morda bi bilo še najpametneje zapisati zgolj in samo Ivano Balić, pa potem pustiti nepopisan list. Pa da ga vsak dopolni s svojimi spomini na lik in delo tega velikana.

Bilo je tu mnoštvo nepozabnih tekem, potez, fines ... Kar težko je verjeti, da je ostalo le še šestdeset minut in potem – konec. Ter da je minilo že ducat let od Portugalske, ko je v velikem slogu zavzel rokometni svet. Tam nekje bogu za hrbtom, v nekem Wetzlarju, bo danes zvečer kavboj odjezdil proti sončnemu zahodu. Še bi lahko igral, konec koncev je pred tedni z nestvarnimi enajstimi asistencami zrušil Rhein-Neckar in na neki način odločil (dvo)boj za nemškega prvaka, a vedno je imel svojo pot. Nikoli ga niso mogli spraviti v kalup, nikoli ni denimo šel tja, kjer bi ga najbolje plačali, pa je tako v najboljših letih raje odšel v Pamplono, k vzorniku Jacksonu Richardsonu ali pa za konec tja v neki Wetzlar.

Na dan slovesa, ko je dovoljena patetika, lahko zapišem, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Pa čeprav ga – resnici na ljubo – v kockastem dresu ni bilo vedno preprosto gledati. Mešala so se različna čustva, navdušenje, zavist, predvsem pa občudovanje. Ko je bil dober, je bil najboljši tam zunaj. V poplavi vzdevkov in pridevnikov, ki so se skozi leta lepili nanj, mi je najbolj pri srcu poslednji romantik. Bil je namreč organizator igre v tistem najčistejšem pomenu besede, srednji zunanji stare šole. Definitivno izumirajoča vrsta. "Danes so srednji bolj ali manj strelci, večina njih ima sijajen 'skok-šut'. Prej srednji tega ni imel, igrali so bolj kot jaz. Danes tako igrata le še Uroš Zorman in Chema Rodriguez. Mi trije smo morda poslednji srednji zunanji starega kova, mi smo poslednji, ki imamo tolikšen vpliv na ekipo. Srednji tega danes ne počnejo več," je razlagal v enem od intervjujev, ki so bili z leti vse redkejši. In še ena, ki veliko pove o liku in delu Splitčana: "To, da je zraven mene igralec, ki sem ga naredil boljšega, to je tisto, kar me osrečuje."

Vzdevek Mozart mi po drugi strani nikoli ni preveč dišal. Ob njegovi igri namreč nikoli nisem pomislil na simfonije, arije ali sonate, prej na rokenrol. Klasični rokenrol, s svojimi dolgimi lasmi in svojim načinom igre je bil prej Jimmy Page kot pa Wolfgang Amadeus. Nazadnje sem ga v živo spremljal nekega jesenskega popoldneva leta 2012 v Zlatorogu. V dresu Atletica, nabrala so se leta, hrbet je bil že dolgo problem, a bilo je tam nekje v začetku drugega polčasa, ko je mladega Mačkovška poslal po burek. In vse bistvo njegove igre je bilo skrito v tisti mali, a tako veliki "finti", že zaradi tovrstnih potez, tovrstnih miniatur je bilo vredno hoditi na tekme, ko je igral on.

Ko kopljem naprej po spominu, se v mislih prikaže ena najznamenitejših fotografij iz sveta rokometa. Leto 2009 in mundial v Zagrebu ter njegovo bližnje srečanje z Nikolo Karabatićem, ko sta si simbolično nasproti stala dva različna svetova. Dvoje različnih svetov, dvoje različnih stilov. Prihajajoči stil fizike in moči na eni ter poslavljujoči se stil kreacije in vica na drugi strani. Prvi dandanes pogosteje prinaša trofeje, a drugi privablja ljudi na tribune, in nihče jih ni več kot prav Ivano. Sam bi vedno in vsak dan izbral njegov slog, sam bi Magica Johnsona in Marca Pantanija vedno in vsak dan postavil pred LeBrona Jamesa in Miguela Inudraina, pa tako tudi Balića pred Karabatića.

Marsikateri rokometaš je dosegel več kot on, a nihče ni znal potegniti za sabo tolikšne množice kot prav on. Nihče ni igral na način kot on. Poudarek je na tistem igral, saj ni le igral, ampak se je igral rokomet. Poslednji romantik.