Kaj želim povedati? Pod točko ena to, da je prav mogoče, da ste zgodovinsko podaljšano poletje slovenskega športa in prikaz njegove edinstvene mogočnosti preživeli z občutkom, da Luka Dončić spada med tiste akterje, ki so vam ostali nekaj dolžni. Ker, saj veste, prejšnjo klubsko sezono je končal s porazom in razočaranjem, s slovensko reprezentanco pa ni zaigral na olimpijskih igrah v Parizu. Kot rečeno, lahko vas razumem – ljudje smo pač taki in ob premlevanju še tako čudaških pogledov na svet skušam to dejstvo vedno imeti v mislih. Tako ali tako brez težav sprejmem koncept, v katerem se v odnosu do športnikov postavljamo tako, kot da se oni dokazujejo nam in kot da so zadolženi za izpolnjevanje naših želja in pričakovanj – posledično pa v primeru kakšne neizpolnitve s seboj nosijo dolg.
Ni problema, naj bo tako, vedno bom zagovornik vaše in naše pravice do tovrstne povzdignjenosti – navsezadnje tudi iz tega izhajajo enormne plače, ki jih predvsem na tisti najvišji ravni prejmejo v zameno za takšne civilizacijske nesmisle. In če k temu dodam, da je Luka vaše, naše, svoje in nasploh slovensko poletje zaznamoval predvsem z dvema porazoma, lahko res razumem približno karkoli. Nikakor pa tega v tem primeru in teh okoliščinah ne morem sprejeti kot nekaj, kar bi zdržalo in obstalo kot nek razumen zaključek, kot neko dejstvo ali kot neko izhodišče za naslednjo Dončićevo sezono, ki se začenja zdaj. Ravno nasprotno, niti v najbolj norih sanjah ne more in ne sme obstati. In če se tega niste zavedali prej, potem vam je čisto vse pokazal – oziroma bi vam moral pokazati – zadnji septembrski dan, na katerega se je Luka po treh mesecih odsotnosti spet zglasil na dallaškem delovnem mestu ter s prvim medijskim druženjem uradno začel novo, že svoje sedmo ameriško tekmovalno obdobje. Pa tudi tedni, ki so do prve tekme temu dnevu sledili.
Naj gre za lokalne teksaške medije, za lokalno javnost ali za vseameriške medijske velikane in najširše košarkarske kroge samooklicane obljubljene dežele, občutek je bil popolnoma enak. Namreč občutek, da se je v letu dni spremenilo in obrnilo čisto vse. Celo na najbolj banalni ravni so bile stvari v tem pogledu kristalno jasne. Verjamem pa, da stvari zajemate s tako veliko žlico in da ste v tej najbolj neverjetni dobi slovenskega športa postali – kar ni nikakršna obsodba, zgolj spoznanje – tako nenasitni, da vam moram tudi tako jasne stvari dodatno osvetliti. Vas spomniti na točno tak, a tako radikalno drugačen otvoritveni medijski leto dni poprej, ko je mrki Luka prišel pred mrke ameriške novinarje, jim takoj dal vedeti, da jih ni pogrešal ter od najbolj pikrega med njimi takoj dobil odgovor – da so občutki obojestranski.
Jasno, sezona pred tem se je končala s tistim Dallasovim namernim izgubljanjem tekem in namernim izogibanjem končnici, na udaru sta se našla tako klub kot njegov prvi zvezdnik, praktično enoglasne napovedi pa so se glasile, da ne Luka ne Dallas nista na pravi poti. Mnogi so pod vprašaj postavljali celo končnico, Amerika pa je od našega okolja drugačna ravno toliko, da te podobe in teh dogodkov izpred leta dni ni nihče pozabil. In ko imate ljudi, ki v sezono vstopijo na tak način in s takim odnosom, nato pa se tega zavedajo, ko leto pozneje sedejo pred najboljšega strelca lige NBA in njenega finalista, se zgodi tak zasuk, kot ga doživljamo zdaj. In kot se ga moramo na vsak način v popolnosti zavedati tudi na tej strani velike luže. Jasno, na čisto drugačen način kot Američani smo sanjali, da bi Luka naredil še zadnji korak in Dallas popeljal do naslova. In da ne govorim o tem, na kakšen način smo si želeli, da bi Slovenijo odpeljal na olimpijske igre.
Toda ne eno ne drugo ni bilo realno. Na eni strani je bil to trenutek precej bolj zrelega in popolno sestavljenega Bostona, na drugi strani pa je celo odveč vsaka razprava. Oziroma, naj se popravim, morda vendarle ni. Še več, treba je dodati, da so, ko so Američani v zadnjih tednih razglabljali o olimpijskih igrah, so razglabljali zgolj v smeri - koliko bolje je za Luko bilo, da na njih ni zaigral. In kako nesmiselno je bilo, da je neposredno iz NBA finala šel v Grčijo igrat kvalifikacije. Veste, kaj jim je odvrnil naš šampion? Seveda veste. In zato, ker je prišel igrat, in ker je hotel na vsak način v Pariz in ker bi tudi danes razmišljal in naredil enako, nam je dal vse. Vam je dal vse. Ničesar vem ne dolguje, ničesar ne dolguje nikomur. In nikomur mu ni treba ničesar več dokazati.
Ne v ZDA, kjer so zanj postavili najvišje standarde in letvice, ne v Sloveniji, kjer smo svojevrstni svetovni prvaki in sproti izgubljamo stik z realnostjo. Tako kot sproti izgubljamo zavedanje, da je že pred nekaj leti Luka dosegel in presegel vse, kar smo si kadarkoli drznili želeti in pričakovati od kateregakoli slovenskega športnika. Če bi bila meja nebo in če bi si pred desetimi leti lahko zaželeli karkoli, se nihče od nas in nihče od vas ne bi niti približal razsežnostim, ki jih je Dončić dosegel že pred časom. Že veliko pred prejšnjo sezono, kaj šele z njo in po njej. Si želite, da bi nekega dne postal tudi NBA prvak? Naj se razumemo, tudi jaz si. Da bi bil vsaj enkrat okronan za MVP lige? Enako. Da bi s Slovenijo osvojil še kakšno odličje in zablestel na še kakšnih olimpijskih igrah? Jasno. In predvsem si vsega tega tako zelo, tako neskončno, tako brezmejno želi on. In bo naredil vse, da bi kar največ dosegel že v letu med zadnjim letošnjim in zadnjim prihodnjim septembrom.
Vse to so njegovi veliki cilji, njegove velike ambicije. A le še po logiki, da bi vse to rad dokazal – sam sebi. In ko se torej pogovarjamo, kaj še manjka, lahko manjka le Luki, nikakor nam. In morda mora še kaj dokazati samemu sebi, nikakor nam. In morda čuti, da si še kaj dolguje, res nikakor pa ne dolguje nam. Nepreklicno je po vseh dosežkih in presežkih zaplul v vode, v katerih bodo vse debate, vse analize, občasno tudi kritike izhajale iz tega. Ničesar več ne bodo postavljale pod vprašaj, namenjene bodo le manjši sliki omejenega prostora in časa. V veliki sliki dolgov več ne more biti, potrebe po dokazovanju vam, meni, njim, komurkoli pa prav tako ne. Ob jasnem dejstvu, da bi to res lahko bila sezona za še tisti en dodaten korak v vesolje nepredstavljivega. Kultni naziv MVP se tako izjemnemu košarkarju, ki tokrat deluje tudi najbolje doslej fizično pripravljen, zdaj res nasmiha – če sploh lahko uporabimo to besedo, ki preveč meji na neko samoumevnost. Enako pa velja za vprašanje, ali je to tista sezona, ki mu lahko prinese tudi tisto, kar bi mu privoščili vsi na svetu, kaj šele vsi v Sloveniji – šampionski prstan.
