Ne novinarji, ulica. Ne polena, kip poleg Titovega Plus

Včasih ni prijetno postavljati neprijetnih vprašanj. Spomnil sem se izjave Janeza Gamsa, ko sem se pred dnevi po krajšem pogovoru z Zoranom Jovičićem mimo predsednika velenjskega kluba, Aleša Pajovića, Matjaža in Nika Tominca ter še nekaterih znanih rokometnih obrazov vzpenjal po stopnicah Rdeče dvorane, da bi izza tipkovnice pametoval, kako in zakaj je Gorenje drugič zapovrstjo na evropski tekmi gladko izgubilo. “Človek, ki je toliko dosegel kot igralec in trener, bil izbran celo za najboljšega trenerja Lige NLB, si zasluži nekoliko več spoštovanja, kot da ga mediji menjajo že po štirih krogih prvenstva. Usoda Zorana Jovičića ni pod vprašanjem. Verjamem, da nam bo kmalu steklo. Samo čas pa bo pokazal, ali morda le novinarji ne bi morali voditi športnih klubov!” je govoril leta 2019.

Zorana Jovičića ni rušil noben novinar. Vsaj ne, da bi mi bilo znano, pa verjamem, da bi mi bilo, ker se nas s tem športom resneje ukvarja za prste ene ali optimistično obeh rok kakšnega manj spretnega mizarja. Vprašamo pa, ko se zdi čas za vprašanje pravi, ali trener še čuti zaupanje vodstva kluba. Ali sam še ima voljo in željo in motiv za vztrajanje. Ali vidi luč na koncu tunela. Okej, ne bom nas prikazoval bolj papeške od Papeža, seveda smo tudi novinarji že ‘pomagali’ zamenjati kakšnega trenerja. S svojimi razmišljanji pomagali ustvariti sliko, da tako pač ne gre več naprej. Brez zamere, Vuja, ampak zgodba s slovensko reprezentanco se je izpela, z letala je bilo videti, da si nekje izgubil ekipo, skozi pogovore iz prve roke pa to tudi slišati. Ko si Aleksu Vlahu, čeprav v žaru borbe in verjamem da z dobrimi nameni, večkrat zabrusil, naj že umre, pa je sodu izbilo dno.

Nazaj na temo. Ni prijetno postaviti vprašanja, ker vnaprej veš, da se bo (marsikateri) vprašani trener počutil napadenega. Da bo marsikateri direktor ali predsednik – Gams je pač povedal naglas – a priori pomislil, da mu hočejo mediji voditi politiko. Sploh pa ni prijetno trenerju postavljati tovrstnih vprašanj, ko časi niso najlepši, in sam veš, da si tvoj sogovornik zasluži ves mir tega sveta. A Zorana Jovičića sem vprašal znova …