Včasih ni prijetno postavljati neprijetnih vprašanj. Spomnil sem se izjave Janeza Gamsa, ko sem se pred dnevi po krajšem pogovoru z Zoranom Jovičićem mimo predsednika velenjskega kluba, Aleša Pajovića, Matjaža in Nika Tominca ter še nekaterih znanih rokometnih obrazov vzpenjal po stopnicah Rdeče dvorane, da bi izza tipkovnice pametoval, kako in zakaj je Gorenje drugič zapovrstjo na evropski tekmi gladko izgubilo. “Človek, ki je toliko dosegel kot igralec in trener, bil izbran celo za najboljšega trenerja Lige NLB, si zasluži nekoliko več spoštovanja, kot da ga mediji menjajo že po štirih krogih prvenstva. Usoda Zorana Jovičića ni pod vprašanjem. Verjamem, da nam bo kmalu steklo. Samo čas pa bo pokazal, ali morda le novinarji ne bi morali voditi športnih klubov!” je govoril leta 2019.
Zorana Jovičića ni rušil noben novinar. Vsaj ne, da bi mi bilo znano, pa verjamem, da bi mi bilo, ker se nas s tem športom resneje ukvarja za prste ene ali optimistično obeh rok kakšnega manj spretnega mizarja. Vprašamo pa, ko se zdi čas za vprašanje pravi, ali trener še čuti zaupanje vodstva kluba. Ali sam še ima voljo in željo in motiv za vztrajanje. Ali vidi luč na koncu tunela. Okej, ne bom nas prikazoval bolj papeške od Papeža, seveda smo tudi novinarji že ‘pomagali’ zamenjati kakšnega trenerja. S svojimi razmišljanji pomagali ustvariti sliko, da tako pač ne gre več naprej. Brez zamere, Vuja, ampak zgodba s slovensko reprezentanco se je izpela, z letala je bilo videti, da si nekje izgubil ekipo, skozi pogovore iz prve roke pa to tudi slišati. Ko si Aleksu Vlahu, čeprav v žaru borbe in verjamem da z dobrimi nameni, večkrat zabrusil, naj že umre, pa je sodu izbilo dno.
Nazaj na temo. Ni prijetno postaviti vprašanja, ker vnaprej veš, da se bo (marsikateri) vprašani trener počutil napadenega. Da bo marsikateri direktor ali predsednik – Gams je pač povedal naglas – a priori pomislil, da mu hočejo mediji voditi politiko. Sploh pa ni prijetno trenerju postavljati tovrstnih vprašanj, ko časi niso najlepši, in sam veš, da si tvoj sogovornik zasluži ves mir tega sveta. A Zorana Jovičića sem vprašal znova …
Nisem ga vprašal – tako kot že ne lani, predlani, verjetno tudi leto dni prej in tistega leta 2019, ko se je Gams razjezil na novinarje (še danes ne vem, na koga konkretno) –, ker bi se počutil poklicanega za menjavanje trenerjev. Niti dovolj pametnega ali nadutega, da bi si mislil, da vidim, vem, kaj šele znam bolje kot Zoran Jovičić, ki o rokometu ve vse. O svoji ekipi pa še več. Kot oče o svojih otrocih. Več kot kdorkoli drug oziroma kot vsi drugi skupaj. Zoki mi je to pokazal kmalu po svojem prihodu na velenjsko klop, ko je po odhodih velikih imen a la Staš Skube, Mario Šoštarić, Klemen Ferlin, Matjaž Brumen, Alem Toskić, Nejc Cehte itd. v roke dobil ekipo nekih novih, nedokazanih mulcev. Spomnim se pogovora ob pivu v lokalu pri ‘Šafotu’, ko sem mu modroval, kako ne bi dal roke v ogenj, da se bo Gorenje uvrstilo med najboljše štiri v boje za državnega prvaka. Zoki je svoje fante že v prvi sezoni popeljal do naslova podprvaka.
Vprašal sem ga zato, ker v Velenju preprosto nikdar nisem dobil občutka, da Zokija cenijo dovolj. Kaj šele, da bi ga nosili po rokah, kot ga ob osvajanju trofej njegovi varovanci. V mestu je imel vedno močno opozicijo. Pardon, jo ima. Tudi za stenami Rdeče dvorane, imam občutek. Vendar na Jovičićevo srečo ne v glavni pisarni, v to sem prepričan, odkar mi je Gams položil na dušo, da če bo moral oditi Zoki, bo odšel tudi on. Pa ga imam za iskrenega, dobrega možakarja. Predstavljam si, da je Zokijev tudi Roman Pungartnik, ne nazadnje ga je Jovičić povabil v Velenje, mu odprl vrata direktorske pisarne. Ga torej 'postavil' za svojega šefa. Mogoče bi bilo bolj kot vprašanje, ali ga bomo (za)menjali novinarji, na mestu vprašanje, ali ga bo zamenjala ulica.
V Velenju pride vsako leto, običajno jeseni, ko mora po poletni razprodaji graditi znova, obdobje metanja polen pod Jovičićeva kolena. Češ, v Velenju ga je povozil čas, igra šablonsko, ekipa se je naveličala njegovih prijemov, prišlo je do zasičenosti. Zoki pa, običajno spomladi, vedno znova zapira usta. Nekoč bo odšel, kot vsak trener. Imam pa občutek, da se tega dne v Velenju ne bodo spominjali kot veselega. Temveč žalostnega, kot tistega, ko je moral oditi Branko Tamše.
Slednjega je zamenjala takratna uprava, kar se ji je vrnilo kot bumerang. Kdo bo Zorana Jovičića, ko bo prišel čas za to? Ne ulica, po vsem, kar je naredil za Velenje, bi ga lahko zamenjal samo Zoran Jovičić sam. Če bi v športu vladala romantika. V Velenju pa bi lahko takrat namesto o metanju polen pod noge razmislili, da bi mu postavili kip, tam nekje poleg Titovega.
