Tudi letošnji izbor je dvignil nemalo prahu. Pa sploh še ne vemo, kako je glasoval dr. Stare. V sam izbor se na tem mestu ne bi poglabljal. Tudi ta izbor je kot vsak v prvi vrsti stvar okusa. Vsake oči imajo pač svojega malarja. Ni navsezadnje ne prvič ne zadnjič, da se je nekdo počutil opeharjenega. Franck Ribery leta 2013, Robert Lewandowski leta 2020 in 2021, Andres Iniesta 2012, Erling Haaland 2023, Virgil van Dijk 2019 ... Deco leta 2004 in Thierry Henry leto ali dve pred tem, če se vrnem še dlje v preteklost. Nekateri so se upravičeno počutili opeharjene, spet drugi malo manj. Dirigent sredine igrišča Wesley Sneijder je denimo leta 2010 z milanskim Interjem osvojil »treble«, z Nizozemsko pa prišel na korak do naslova svetovnega prvaka, a ni bil niti med tri. In še bi lahko naštevali.
Skrajno nespoštljivo do Rodrija
Vsi našteti so se se vseeno udeležili prireditve. Ter s kislim nasmeškom na obrazu zaploskali zmagovalcu, kdorkoli je to že bil. Viniciusa ni bilo na podelitev.
Tudi Vinicius je prepričan, da je bil opeharjen. Prepričan je bil, da mu Zlata žoga ne more uiti. Iz Brazilije je že pripeljal žlahto in prijatelje, rezerviran je bil prostor za pariški after party, kupljeni so bili Rolexi, ki bi jih ob tej priložnosti podaril soigralcem. Tudi stavnice so mu namenjale največ možnosti. Za njim je bila res sijajna sezona, najboljši je bil, ko je bilo najbolj pomembno. Toda sijajno sezono so vendarle imeli tudi nekateri drugi, ne le 24-letni Brazilec.
Sijajna sezona je navsezadnje tudi za nekaterimi njegovimi klubskimi soigralci. Realovci so imeli na koncu med prvimi štirimi tri svoje igralce. Pri tem so bili izbrani za najboljšo ekipo, Carlo Ancelotti za najboljšega trenerja, Kylian Mbappe pa si je s Harryjem Kanom delil lovoriko za naj strelca. Toda v Theatre du Chatelet ni bilo nikogar, ki bi prevzel te nagrade.
Real se je pet pred dvanajsto odločil, da bojkotira pariški gala večer. Ko jim je prišlo na ušesa, da glavna nagrada, najsijajnejši med temi nogometnimi oskarji, ne bo romal na Santiago Bernabeu, so se odločili ignorirati gala večer v mestu luči. Na klubski televiziji so namesto prenosa podelitve predvajali ponovitev ene izmed oddaj. Na klubski spletni strani in družbenih omrežjih ni ne duha ne sluha o Zlati žogi. Za nas Zlata žoga ne obstaja več, so prek časopisov Marca in As sporočili širnemu svetu, pri tem pa France Footballu in Uefi očitali pomanjkanje spoštovanja.
Pri tem so se po planetu Real začele širiti teorije zarote. Nekateri v glasovanju vidijo rasizem, saj je bil Vinicius v preteklosti pogosto tarča rasističnih žaljivk, spet drugi so prst krivde uperili v Nyon. Da za vsem skupaj stoji Uefa na čelu s predsednikom Aleksandrom Čeferinom, ki da z Realom in njegovim predsednikom Florentinom Perezom že vse od neuspelega puča, beri neuspelega lansiranja superlige, bije hladno vojno. Resda Uefa letos prvič pri Zlati žogi sodeluje kot soorganizator, velja pa ob tem vseeno še enkrat poudariti, da o nagradi odloča glasovanje stotih izbranih novinarjev iz stotih držav, ki se v trenutku razkritja nominirancev nahajajo na prvih stotih mestih Fifine lestvice. In nekako dvomim, da so imeli kolegi pri podeljevanju glasov rasistične vzgibe, ali pa so se v domnevni hladni vojni postavili na stran Uefe.
Morda je odločilne glasove Vinicusu odneslo njegovo obnašanje na zelenici, ki zna biti na trenutke vse prej kot simpatično. Tudi to pa je navsezadnje eden od treh uradno izpostavljenih kriterijev. Class and fair play, kar bi lahko grobo prevedli kot obnašanje in poštena igra. Morda mu ni šlo na roko niti dejstvo, da je imel Real več želez v ognju in so mu, paradoksalno, škodovali oziroma določene glasove odžrli tudi moštveni kolegi na čelu z Bellinghamom in Carvajalom. A kot že rečeno se v sam izbor ne nameravam spuščati.
Vinicius je ostal brez Zlate žoge, Real pa je užaljeno bojkotiral gala prireditev, ki naj bi na enem mestu zbrala »crem de la crem« svetovnega nogometa. Pri tem so, hote ali nehote, pokazali veliko mero nespoštovanja do Rodrija, ki je bil po medijski gonji iz Madrida v enem največjih večerov v svojih karieri posledično primoran poslušati celo žvižge.
Vse skupaj je bilo patetično in otročje. Tovrstno obnašanje bi prej prisodili kakšnemu provincialnemu klubu, kot pa športni instituciji kot je Real Madrid, ki si lepi oznako kraljevi klub. V tem primeru so bili bolj krajevni kot pa kraljevi. To bi morda pričakovali od Reala Podunavci, kluba iz vasi v osrednji Srbi, ki igra v eni izmed srbskih nižjih lig, ne pa od madridskega Reala. Seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do kluba iz Podunavcev.
Klub, ki je dal rekordnih osem dobitnikove te prestižne nagrade, je sporočil, da za njih ta nagrada ne obstaja več. Zanimivo bi bilo slišati, kaj si o tem mislijo Alfredo Di Stefano, Raymond Kopa, Luís Figo, (brazilski) Ronaldo, Fabio Cannavaro, Cristiano Ronaldo, Luka Modrić in Karim Benzema, ki so Zlato žogo osvojili kot člani Reala. Seveda Zlata žoga za Real ne bo obstajala le do naslednjega oktobra oziroma maksimalno do naslednjega dobitnika iz njihovih vrst. Takrat se bo znova (za)svetila v vsem svojem sijaju in bo znova najpomembnejša posamična lovorika v svetu nogometa.
