Bilo je pred mnogimi leti, ko smo še družno kradli dneve bogu. Ko so bile daleč najpomembnejše stvari občinska fustal liga, pivo in zajebancija, ki sta ji sledili in pa prijateljica, ki je imela boljšo rit kot J.Lo. Lepi časi, a ker so mi mati takrat ob p(o)raznem indeksu že pošteno viseli za vratom, si je bilo potrebno najti nekaj, kar bo prineslo nekaj tolarjev v žep.
Oglas, da na nekem športnem portalu iščejo nove sodelavce, mi je tako prišel »k'o kec na desetku«. Prepričan sem bil, da bi v tisto službo pasal kot pes na kuz... in da bodo kljub številčni konkurenci to uvideli tudi bodoči šefi.
Bil sem še mlad in neumen, bil sem še zelen in naiven, a spet ne toliko, da ne bi vedel, da številni na tem maratonu imenovanemu življenje ubirajo bližnjice. Tudi s pomočjo vez in poznanstev. Na preizkusu nas je bilo kar precej, a prepričan sem bil, da bom eden izmed dveh ali treh izbranih. O športu sem navsezadnje vedel vse, vsaj tako sem bil prepričan, za nameček pa sem imel tokrat še aduta v rokavu. Pred očmi sem imel bližnjico. Tokrat sem imel namreč končno enkrat tudi sam veze in poznanstva. Imel sem fotra, ki je poznal šefa. Dobro poznal. Zelo dobro poznal.
»Seveda bom,« mi je stari odvrnil, ko sem ga pobaral, če bo zame rekel kakšno besedo ali dve. Seveda je ni. Kakšen teden ali dva kasneje mi je na moja poizvedovanja odvrnil nekaj v stilu, da je pač pozabil, pri tem pa dodal, da me bodo tako ali tako izbrali, če sem bil dovolj dober. Seveda me niso. Izbrali. Nikoli nisem izvedel ali zato, ker dejansko nisem bil dovolj dober, ali pa zato, ker me je po desni prehitel nekdo z vezami in poznanstvi.
Zdaj, precej let kasneje, ko imam kakšen las manj in kakšen kilogram (pre)več, ko nisem več mlad, ampak le še neumen, sem celo vesel, da je bil moj foter takrat le foter in ne LeFoter. Danes sem ponosen, da je bil foter vedno le foter in nikoli LeFoter. Ko veš, da ti ni bil nič podarjenega in da nikomur nisi nič dolžan. Kot LeBron. Fant iz Akrona v Ohiu, sin mame samohranilke, ki je postal eden največjih, ki so kadarkoli igrali košarko, pri tem pa mu nič ni bilo podarjenega. Njegov sin po drugi strani tega ne bo mogel reči. LeBron ni bil več le foter, ampak je postal LeFoter in Bronny je s pomočjo vez ter poznanstev prišel do kultnega vijolično zlatega dresa.
