No, tokrat pa je po Oslu prišla dolga, za vso logiko evropskih tekmovanj precej predolga pot v Almaty, Bijolove besede pa odzvanjajo na še več načinov, kot si je mislil podpisani pod ta zapis in pod tisto norveško vprašanje o prebolevanju. Morda je bila beseda res premočna, tega sem se zavedal v trenutku. In klobuk dol pred Jako, kako se je nanjo odzval. Z zelo dobrim razlogom že nekaj časa ni samo mož za posebne naloge v srcu obrambe slovenske izbrane vrste, temveč je med peščico tistih, ki jim zaupajo tudi najtežje, najbolj nehvaležne komunikacijske zadolžitve. Naj gre za kakšen – z vsem spoštovanjem – precej dolgočasen medijski termin sredi kakšnih priprav, ko marsikdo ne bi našel za povedati nič pametnega, ali za kakšen zahteven odziv na bodisi slabšo predstavo bodisi tako zelo slabo, kot je bila ta v Oslu. Jaka je verjetno poleg ultra izkušenega Jana Oblaka celo najboljša izbira za take stvari, in tudi zato ni nič čudnega, da ga je selektor Matjaž Kek postavil za kapetana, ko legendarni čuvaj mreže ni bil na voljo za igro. Kakorkoli, Bijol je svoj besedni nastop po četrtkovem polomu, manifestu ne zbranosti in neodločnosti, opravil v skladu s svojim slovesom odlično. Meni pa na dooolgi poti, ki jo je Nogometna zveza Slovenije sicer uspela narediti maksimalbo udobno tako za igralce kot za nas spremljevalce, niso toliko dale mislite njegove besede kot – moje. Od kod se je vzelo tisto vprašanje, od kod se je vzelo tisto prebolevanje, zakaj tako močna beseda po enem samem porazu po 11 mesecih in ob vsem, kar je ta ekipa v tem času dosegla in presegla?
##PAIDBREAK##
Kot rečeno, časa za razmišljanje je bilo res veliko, vsaka naslednja ura pa je bolj oblikovala prepričanje, da gre za specifičnost poraza v smislu posebnih okoliščin. Tudi poškodb in tragične izgube soigralca, ki je na dan tekme doletela kar tri slovenske člane atenskega Panathinaikosa. Predvsem pa drugačne, mnogo drugačne, a nedvomno izjemno pomembne in vplivne izgube dolgoletnega zaupnika, človeka slačilnice, izkušenj polnega reprezentana iz prejšnje šampionske generacije. Da, seveda govorim o Boštjanu Cesarju. In da, nobenega dvoma ni o tem, da sem, ko se mi je nekako zareklo tisto o prebolevanju, v resnici mislil njega, vpliv njegovega odhoda in vse to, kar v krogu reprezentance čutim, odkar se je namesto na pot proti Oslu in Alamtyju z vsemi nami – predvsem pa vsemi njimi – podal proti Istanbulu in ... Mariboru.
Da, Jaka ima prav, ni jih pustila punca. In da, spet ima prav, en še tako visok in zoprn poraz ni razlog za nekaj, kar bi bilo treba prebolevati. Toda enako sem prepričan, da imam na drugi strani prav jaz, ko se ne morem znebiti občutka, da jih nekdo vendarle je pustil. Njihov Boštjan. In da ga morajo vsak po svoje preboleti, pustiti za seboj, pozabiti. Kdo ve, morda je v igri čustev, besed, zavednega in nezavednega Bijol uporabil take besede po enakem ključu in s podobnim občutkom, kot se je meni prikradlo spraševanje o prebolevanju. In morda je zato o Cesarju in o tem, kako zelo mu vse dobro želi na novi poti, govoril, ne da bi ga o tem kdo zares vprašal. Iztočnica je bila zgolj nekaj o oteževalnih okoliščinah precej specifičnega in težkega tedna, v odgovoru pa je bil samo on – Boštjan. Ta, ki jih je pustil – pri čimer je odhod Kekovega prvega pomočnika imel vse elemente točno tega. In sicer na tisti način, ki se zgodi čez noč in ki – če še malce ostanemo pri metaforiki razdora romantične zveze – povsem šokira partnerja, pa tudi vse sorodnike in prijatelje. To je bil odhod, po katerem ni težko samo zato, ker se je zgodil. Pravzaprav je še težje zaradi tega, kako se je zgodil. Ogromni večini (če ne celo vsem) je povedal šele, ko je to že storil in – še huje – ko so v šoku to že prej izvedeli od drugih, ne od njega. Od nas? Prav mogoče, a samo po sebi ne tako pomembno. Precej bolj je pomembno, da morajo zdaj naprej. In to takoj. Norveška se je smela zgoditi na Norveškem in pri tem verjetno ni naključje, da se je ob slabi predstavi celotnega moštva najbolj razpadla ravno 'Boštjanova' in Jakova obramba. Skupaj so dvakrat ustavili Cristiana Ronalda, pa Harryja Kana, Dušana Vlahovića in še koga, pred časom tudi Erlinga Haalanda, ki jih je tokrat, ko niso bili več skupaj, razčetveril. Se zgodi. A Norveška se preprosto ne sme zgoditi v Kazahstanu in še manj se sme zgoditi Kazahstan – saj razumete. Zgoditi se mora Slovenija, v daljnem Almatyju se spet mora začeti dogajati Slovenija. Kot se je z Boštjanom, se mora zdaj nujno brez njega. Kakorkoli že, šel je, ni ga več, konec je. In čeprav si lahko le predstavljam, koliko je bilo v drobovju reprezentance v zadnjih dneh besed in še posebej misli, namenjenih vprašanjem zakaj kar zdaj in zakaj tako in kaj bi lahko bilo drugače, če bi kdo kaj naredil ali rekel drugače, mora biti zdaj tega konec. Nogomet je tako hiter in krut svet, da je bilo že doslej preveč, a glede na okoliščine najbrž neizbežno in gotovo razumljivo. Zdaj pa mora selektor najti prave besede in dejanja, igralci pa vsak samega sebe v teh novih okoliščinah in brez obremenjevanja z nečim, česar ne morejo in ne bi mogli spremeniti, preboleti, pozabiti, iti naprej. Vsaj ogromna večina. Če na tem mestu pustim pri miru kakšnega, ki je v povsem drugačnem položaju in ki ga Cesarjeva selitev iz reprezentance v njegov Maribor čisto v vseh pogledih zadeva na povsem drugačen način. To je povsem druga zgodba in verjetno ni zdaj ne prostor ne čas ne zanjo ne zanj. V nobenem pogledu.
