Ni jih pustila punca, jih je pa pustil Boštjan – in to morajo preboleti, pozabiti! No, razen ... Plus

No, tokrat pa je po Oslu prišla dolga, za vso logiko evropskih tekmovanj precej predolga pot v Almaty, Bijolove besede pa odzvanjajo na še več načinov, kot si je mislil podpisani pod ta zapis in pod tisto norveško vprašanje o prebolevanju. Morda je bila beseda res premočna, tega sem se zavedal v trenutku. In klobuk dol pred Jako, kako se je nanjo odzval. Z zelo dobrim razlogom že nekaj časa ni samo mož za posebne naloge v srcu obrambe slovenske izbrane vrste, temveč je med peščico tistih, ki jim zaupajo tudi najtežje, najbolj nehvaležne komunikacijske zadolžitve. Naj gre za kakšen – z vsem spoštovanjem – precej dolgočasen medijski termin sredi kakšnih priprav, ko marsikdo ne bi našel za povedati nič pametnega, ali za kakšen zahteven odziv na bodisi slabšo predstavo bodisi tako zelo slabo, kot je bila ta v Oslu. Jaka je verjetno poleg ultra izkušenega Jana Oblaka celo najboljša izbira za take stvari, in tudi zato ni nič čudnega, da ga je selektor Matjaž Kek postavil za kapetana, ko legendarni čuvaj mreže ni bil na voljo za igro. Kakorkoli, Bijol je svoj besedni nastop po četrtkovem polomu, manifestu ne zbranosti in neodločnosti, opravil v skladu s svojim slovesom odlično. Meni pa na dooolgi poti, ki jo je Nogometna zveza Slovenije sicer uspela narediti maksimalbo udobno tako za igralce kot za nas spremljevalce, niso toliko dale mislite njegove besede kot – moje. Od kod se je vzelo tisto vprašanje, od kod se je vzelo tisto prebolevanje, zakaj tako močna beseda po enem samem porazu po 11 mesecih in ob vsem, kar je ta ekipa v tem času dosegla in presegla?