Paul Gascoigne. Gazza. Barvit lik. Na igrišču in tudi nasploh. Na igrišču je bil… Generacijski talent. Nekaj najboljšega, kar je nogometu dal Otok. Kar zadeva surovi talent, bržkone celo najboljše; ko ga je Bog delil, je bil Gazza v prvi vrsti.
"Najbolj naravno nadarjeni in tehnično podkovani nogometaš, s katerim sem igral." Besede Garyja Linekerja, še enega otoškega nogometnega velikana. Gazzev gol proti Škotski na Euru 1996 imam še dandanes pred očmi. Nogometna poezija. Žogo je frcnil čez rdečelasega Colina Hendryja, ki je bil videti, kot da je ušel iz Gibsonovega filma Pogumno srce, in jo potem z volejem mimo Andyja Gorama poslal v mrežo. Ali pa tekma z Nemčijo v polfinalu mundiala 1990 in njegove solze po prejetem rumenem kartonu, zaradi katerega bi moral izpustiti potencialni finale. Solze, ki so govorile o ljubezni do igre.
Bil je tudi eden tistih, ki se precej bolje znajdejo na zelenici kot pa zunaj nje. Precej bolje. Pravi 'enfant terrible'. V eni izmed svojih treh (!) avtobiografij piše o boju in življenju z bulimijo, obsesivno-kompulzivno motnjo, bipolarno motnjo, hiperaktivnostjo in seveda alkoholizmom. Pa najbrž ni naštel vsega.
Že pred mnogimi leti je pritisnil tipko za samouničenje. A ko je bil dober, ko je bil pravi, ga je bilo užitek gledati. Eden tistih, za katerega bi bili vedno pripravljeni plačati vstopnico. Hipnotičen in maničen, hurikan, ki nikogar ni pustil ravnodušnega. To, kako je Gazza igral … Ni vedno dokončal driblinga, ni zabil gola ali uspešno podal, toda prav zaradi njegove želje po nepričakovanem še danes živi v srcih nogometnih navijačev. To čudovito igro je igral tako, kot bi jo morali igrati. Medtem ko so drugi igrali nogomet, se je on igral nogomet.
Del njegove zapuščine so tudi vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo, toda mislim, da je bil Tennessee Williams tisti, ki je nekoč davno zapisal nekaj v slogu, da če bi se znebil svojih demonov, bi izgubil tudi svoje angele.
Vedno sem imel rad tovrstne tipe. Ne zgolj zaradi nogometnih veščin in vrlin. Rad sem jih imel, ker so bili ... človeški. Ranljivi. Zmotljivi. Z vsemi hibami in pomanjkljivostmi. Niso vrhunsko uglašeni stroji, nimajo polikanega imidža in nimajo povsem izklesanih teles kot Cristiano Ronaldo. Pravzaprav so bolj podobni rekreativnim nogometašem iz nedeljskih lig, ki potekajo na šolskih igriščih. Tudi pod njihovimi dresi je mogoče opaziti trebuh. Niso napol mitološke figure, temveč eni izmed nas, izmed vas. Eni iz raje.
Josip Iličić. Jojo. Naša, slovenska, milejša verzija Gazze. Iličić je kot njegov vzdevek. Kot igrača jojo. Yo-yo. V nekem trenutku na vrhu, že v naslednjem na dnu, tista vrvica, na kateri binglja gor in dol, pa se je pogosto znala zamotati.
Znana in poznana je zgodba, da je bil že pri 21 letih tik pred tem, da kopačke obesi na klin in se vrne na betonska igrišča, k prvinski ljubezni futsalu. Za 'gušt', poleg službe od osmih do petih. Potem je prišel klic Zlatka Zahovića. Talent prepozna talent, klasa prepozna klaso. Samo enajst tekem v vijoličastem dresu je bilo dovolj za selitev v serie A. Na škornju je preživel ducat let. Sicilija, Firence, Bergamo. Ducat let in kopica odličnih predstav. Podobno kot pri Gascoignu je sicer tudi pri Iličiću rubrika lovorike na Wikipediji skoraj p(o)razna. V njegovih vitrinah je ena sama: slovenski pokal iz leta 2009, ki ga je osvojil z Interblockom. In podobno kot pri Gazzi je tudi pri Joju vseskozi obstajal občutek, da tisto najboljše še ni prišlo, da je tisto najboljše takoj za naslednjim ovinkom. A kaj, ko je podobno kot Gazza v spolzkem ovinku znal zleteti s ceste.
Spomladi 2020 je bil morda celo v življenjski formi. Valencii je na povratni tekmi osmine finala lige prvakov nasul štiri komade. Potem je prišla korona in jojo, z veliko ali malo začetnico, je z vrha po vrvici zdrsnil na samo dno. Depresija, se je glasila diagnoza, ki sicer nikoli ni bila javno potrjena.
Jojo kot jojo, z veliko ali malo začetnico, se je znova dvignil. In znova spustil. Ko se je lani po skoraj desetletju vrnil na slovenske zelenice, je, čeprav le napol pripravljen, že v slabe četrt ure pokazal več nogometnega »žmohta« kot večina drugih igralcev prve lige v celotni sezoni. A morda je bilo prav tistih butičnih petnajst minut proti Muri tudi vrhunec njegove druge epizode v Mariboru. Jojo, z veliko ali malo začetnico, je danes nogometno gledano vnovič na dnu vrvice. Se lahko še enkrat dvigne? Morda ne ravno do vrha, a vsaj tja do polovice? Težko verjetno; nabralo se je let, pošteno je že zakorakal na napačno stran tridesetih, vrvica pa se je vnovič pošteno zamotala in ne bo je tako preprosto odmotati. Vse kaže, da bo imelo zadnje poglavje v neki veliki karieri, poglavje, ki bi sicer moralo biti prežeto z romantiko, kaj klavrn zaključek.
A po drugi strani … Morda nekje globoko v sebi vendarle najde še nekaj motiva ali, še bolje, 'inata' za še zadnji hura. Kvaliteta tako ali tako nikoli ni bila sporna. "Forma je prolazna, klasa je vječna," kot bi rekli na oni strani Kolpe. Prevod, verjamem, ni potreben. V vsakem primeru pa bo odšel v anale kot eden najboljših nogometašev, kar smo jih kdaj imeli. Ko je bil dober, ko je bil pravi, ga je bilo užitek gledati. In takšnih nismo imeli prav veliko…
