Recimo na glas: z Anžetom bi obstali, a Anže ni hotel

Vse je bilo odločeno že prej, s čisto ničlo na šestih tekmah so bili vsi upi izgubljeni, vse sanje potopljene, vnovična selitev v skupino B – kot še vedno rad rečem drugemu kakovostnemu razredu hokejskega svetovnega prvenstva – pa zapečatena. Da je bil oziroma da je to eden tistih primerov, ko vložiš in daš ogromno, ne dobiš pa ničesar, kar bi lahko pokazal kot nagrado za svoj vložek in trud – je ob tem dejal selektor Matjaž Kopitar. In ne morem reči, da se z njim ne strinjam. Ta garnitura slovenske reprezentance je igrala blizu roba svojih zmožnosti – morda celo čisto na njem – in predvsem proti realno premagljivim nasprotnikom, ki jih v tej specifični in nenavadno merljivi športni panogi znamo našteti in s prstom pokazati praktično vsi, je bila izjemno blizu uspeha. Da, vedno znova je zmanjkalo tudi nekaj športne sreče, manjkala je ena drugače postavljena palica, en nekoliko drugače odvit delček sekunde, ena pikico drugačna in po tej logiki pikico boljša odločitev. Po eni strani je manjkalo tako zelo veliko in po drugi strani res tako prekleto malo. A bolj kot ob tem človek razmišlja, kje bi v slovenski reprezentanci lahko našel nekaj številčno malega in po vseh drugih kriterijih tako zelo velikega, bolj se neizbežno moramo vrniti k dnevu, ko je postalo jasno, da bo v njej manjkalo nekaj točno takega. Oziroma nekdo točno tak.

Veste, včasih si drznem verjeti, da v tem čudovitem svetu športa in še bolj v spremljajočem cirkusu vidim, dojamem in vem nekoliko več od povprečnega opazovalca. Včasih brez lažne skromnosti celo nekoliko več – ali vsaj drugače – od vseh ostali. Tokrat pa je mnogo drugače. Tokrat bom zgolj povedal nekaj, kar veste vsi. Le da bom to v nasprotju z ogromno večino storil na glas. In javno. Čeprav v športu po pravilu ni tovrstne merljivosti in so take ocene skoraj vedno pavšalne, nehvaležne, predvsem pa zelo težko dokazljive, je Sloveniji v Rigi manjkalo ravno to in toliko, da v tako oceno verjamem enako močno kot v vrtenje Zemlje in posledično v nocojšnji mrak ter v jutrišnje rojstvo novega dne. Namreč v oceno, da bi slovenska reprezentanca na tem prvenstvu po celi večnosti obstala med elito, če bi zanjo igral selektorjev sin. Naš superzvezdnik. Naša hokejska alfa in omega. Anže Kopitar. Saj veste, potem ko so Los Angeles Kings, katerih kapetan je in za katere tako noro uspešno igra že skoraj dve desetletji, izpadli po napetem prvem krogu letošnje končnice v NHL, smo s slovensko aktivno legendo sicer sočustvovali, a mu priznamo, da smo se zraven tudi veselili. Jasno, v prepričanju, da so se v tem čudnem športu, v katerem še vedno organizirajo ta bebava svetovna prvenstva v času bojev najboljših hokejistov v najmočnejši ligi na svetu ter jim že vrsto let največjih hokejskih carjev ne uspe pripeljati niti na olimpijske igre, s tem odprla vrata za Anžetov prihod v reprezentanco in za njen tako zelo želeni obstanek med elito. Sporočilo, da izjemni 35-letnik za izbrano vrsto svoje domovine ne namerava zaigrati, je zato prišlo kot hud udarec in posebej hladna prha – a smo ga tedaj vsi pustil tam nekje ob strani. Jasno, treba se je bilo osredotočiti na fante, ki so v Rigo odpotovali, treba se je bilo ukvarjati z njimi in njihovimi sanjami, ni bilo prostora za nič drugega. A ves čas smo vsi vedeli. Le kako ne bi vedeli? In danes je pač treba povedati, pa če vam je to všeč ali ne.

Anže je reprezentanci rekel ne in jo s tem vsaj posredno – v veliki meri pa tudi neposredno – obsodil na izpad, na vnovično selitev v nižji razred. Mu to zamerim? Ne zares, kajti v vseh teh letih je na vse mogoče načine naši državi dal tako zelo veliko, da si takih občutij ne bi drznil. Hudiča, to je Anže Kopitar, to je eden od peščice zastavonoš slovenske športne (pa ne samo športne!) prepoznavnosti, to je ena naših največjih legend in navsezadnje je to tudi športnik, ki je v vseh teh letih reprezentanci dal zelo veliko. Tudi ona njemu, da ne bo pomote, kajti nikar ne pozabimo, da so mu nastop na olimpijskih igrah v Sočiju priigrali reprezentančni kolegi, ponudili pa so mu še eno podobno priložnost štiri leta pozneje – a niso oni krivi, da takrat v vsej trapariji hokejskih odnosov dogovora med olimpijsko družino in lige NHL takrat ni bilo. Ne, nikakor ne smemo pozabiti, da je tudi Anže lahko zaradi reprezentance sanjal svoje sanje, ne samo obratno. Kakorkoli, nisem jezen nanj, ker jo je tokrat pustil samo. Ne morem pa ostati tiho ob dejstvu, da jo je. Da je bil preveč utrujen od mikropoškodb (tako se je izrazil sam), ki jih je v zadnjih tednih zdravil na sprehodih po Los Angelesu in na tekmah Lakersov. Privoščim mu. Zaslužil si je. In seveda zelo dobro vem, da te poškodbe zares obstajajo. Kdo sem jaz, da bi mislil drugače. Lepo vas prosim, Anže igra na tako visoki in tako intenzivni ravni, da bi mene ali večino od vas že ob enem bežnem naletu kljub vrhunskim ambulantam v ameriških dvoranah lahko zgolj pobrali na smetišnico in me z nje stresli na smetišče zgodovine. A hkrati vem, da bi Anže, katerega velik oboževalcem sem in ostajam, v primeru napredovanja v NHL zlahka odigral še 21 tekem na najvišji mogoči ravni, če bi jih bilo treba igrati na poti do kultne sedme tekme finala za kultni Stanleyjev pokal. Treh ali štirih tekem, na katerih je manjkalo tako mali in hkrati tako veliko, da bi Slovenija obstala med reprezentančno elito, pa ni mogel igrati. Oziroma ni hotel. Pika, konec. Pa do naslednje priložnosti …