Nisem se mogel v popolnosti izogniti – le kako bi se lahko? A bolj ko se je Nika Barić v zadnjih tednih rinila v ospredje, bolj je tam nisem želel imeti – kaj šele da bi jo tja sam postavljal. In le malo medijske kilometrine je treba imeti, da ti postane kristalno jasno, da je počela ravno to. Skakala s paštete oziroma s koruznih kosmičev, odvisno pač od tega, katera metafora za pojavljanje povsod, kjer je to le mogoče, vam je pač bližje. Medtem ko so organizatorji nekako poskušali čim bolje izpeljati – in se s tem še vedno navdušujoče trudijo – zgodovinski ženski EuroBasket na slovenskih tleh, slovenske reprezentantke pa so se nanj poskušale čim bolje pripraviti in na njem odigrati, je imel dolgoletna nekdanja reprezentantka in kapetanka v mislih le eno. Namreč kako se čim večkrat pojaviti, čim večkrat povedati svojo domnevno resnico, zliti čim več žolča in gnojnice in posledično čim bolj škodovati vsem. Še najmanj Košarkarski zvezi Slovenije, njenim funkcionarjem in selektorju, ki je ni uvrstil na seznam reprezentantk oziroma jo je – kakor vam je pač ljubše – z njega odstranil. Kljub temu, da je bila tista njena famozna objava na družbenih omrežjih precej trapasta, je nekdanja kapetanka zagotovo dovolj pametna, da je to še kako dobro vedela in še vedno ve. Precej bolj je tako s svojimi nastopi kot s svojim vplivom na svojo spletno vojsko komentatorjev s Facebooka škodovala slovenskim košarkaricam od najstarejše do najmlajše, od njej najljubše do najmanj ljube. Pa vsem tistim deklicam, ki bi rade začele igrati košarko in so v domačem EuroBasketu iskale potreben navdih. Pa tistim, ki so jo že začele igrati in so potrebovale dodatno vzpodbudo. Pa vsem tistim gospem, ki so jo včasih igrale in ki se zagotovo niso vedno vse strinjale z vsemi o vsem, a jim ne bi prišlo niti na konec pameti, da bi karkoli razčiščevale ravno tukaj in ravno v tem času. Nasprotno, izbrale bi katerikoli drugi čas in kraj, katerikoli drugi trenutek, katerekoli okoliščine, ki ne bi bile tako brutalno sebične in tako neusmiljeno škodljive. Nika je pač izbrala maščevanje, izbrala je obračunavanje, izbrala je kričanje svojih obtožb, ki so se jih nehote naučili na pamet. In ki so se jih hote naučili tisti, ki so z Barićevo povezani ter so si pod njenim okriljem za cilj izbrali enako povzročanje nepopravljive škode. In ko nekdo izbere tako obliko maščevanja, tako obliko obračunavanja, potem se vedno zelo resno sprašujem, kaj ga v resnici žene: tudi v tem primeru se sprašujem. Oziroma sem se spraševal do včeraj.
Nikoli me ni mikalo, da bi se odkrito spustil v izražanje mnenja, v pretresanje argumentov, še najmanj v izbiranje strani. Že tako ali tako je bilo preveč vseh teh besed, ki so odvračale pozornost najprej od slovenskih košarkaric in po njihovem neuspehu še od vsega tistega, kar bi si zaslužile precej bolj – tudi če bi bila to kritika njihove igre –, kot pa nov krog neskončnih sklanjatev Nika, Nike, Niki, Niko, o Niki, z Niko. Oziroma brez nje. In celo ko so šle stvari mimo, kakor so pač šle, me v nasprotju s slovito popevko Nika zares ni mikala. Še manj pa ukvarjanje z njo. Toda očitno je tej neumorni borki uspelo prebiti tudi moj oklep in premagati tudi moj poskus ostati ob strani ter se s temi stvarmi ukvarjati, ko bo zanje čas. Za vse tiste, ki nam je uspevalo tako dolgo, je Barićeva preprosto odšla v Stožice, si oblekla majico z velikim napisom 'Srbija' in srbsko zastavo na prsih ter v četrtfinalu podpirala srbsko izbrano vrsto. Glejte, morda sem celo eden tistih redkih, ki ga to samo po sebi ne bi motilo. Res ne. Če bi odšla Teja Oblak navijat za Srbijo, Eva Lisec za Madžarsko ali pa bi Zala Friškovec odletela na kako oceanijsko prvenstvo navijat za Papuo Novo Gvinejo – zakaj pa ne? Ne bi bila to najbolj posrečena stvar na svetu, a drznem si verjeti, da sem s svojo svobodomiselnostjo odprt za čisto vse in da lahko v takih stvareh najdem kaj dobrega, kaj človeškega, kaj prijateljskega ali kaj, kar izvira iz kakšnega družinskega porekla, kakšne ljubezni, česarkoli pač. V Nikinem primeru pa si ne morem pomagati, da ne bi v zadevi videl še ene, še zadnje (ali pa morda zadnje), še ultimativne provokacije in želje sebe postaviti pred vsem, preostalo pa poriniti nekam v globoko blato. Predvsem pa v tem vidim še zadnji dokaz tistega, k čemur sem bil sam pri sebi ves čas nagnjen bolj kot k čemurkoli drugemu. Če bi se Barićevi res zgodila krivica, kakršno je v vseh teh tednih poskušala oblikovati skupaj s svojimi neumornimi, sumljivo kot papiga ponavljajočimi se podporniki, bi se odzvala povsem drugače. O tem sem trdno prepričan. Tako kot sem prepričan, da le kdor zelo dobro ve, da je 'drekal' po reprezentanci in okoli nje ter si prislužil nekaj, kar je bilo vsem odgovornim zagotovo najtežje in najbolj nehvaležno storiti, takole »dreka« še naprej. Le nekdo tak se ne ustavi, le nekdo tak se ne zaveda, da nihče pri zdravi pameti ne bi reprezentance tik pred tako velikim, tako odmevnim in tako pomembnim dogodkom odrekel dolgoletni zvezdnici, če to ne bi bilo res nujno. Tako nujno, da je bil pripravljen plačati tudi tako ceno, kot jo je na vse skupaj nalepila Nika. In to nujnost s tem zgolj dokazala vsakomur, ki je o tem pripravljen vsaj malo premisliti.
