Kaj želim s tem povedati? Naj se pojasnjevanja lotim na dveh ravneh. Pod točko ena sem vedno in povsod zagovarjal, da na dirki, na kateri nastopita tako Primož Roglič kot Tadej Pogačar, absolutno lahko dajete prednost enemu od njiju. Le zakaj je ne bi? Super se mi zdi, da izberete, super se mi zdi, da vam je eden vsaj malo bližje kot drugi. Še več, celo strašno na živce mi gredo patetični poskusi popolne korektnosti, češ da je treba navijati za oba hkrati in enako ter da ne smemo delati razlik.
Klinc, pa taka logika. Prepričan sem, da je v igri privlačnosti, kemije, čustev in še česa mogoče (in pogosto tudi treba) izbrati vedno in povsod. Ne bom trdil, da tudi med dvema svojima otrokoma; to bi bilo verjetno pretirano. Zagotovo pa v kateremkoli drugem položaju in prav gotovo med dvema kolesarjema, pa četudi prihajata iz iste države. Kot sem poudaril že nekajkrat, so bile take ali drugačne razlike tudi med navijači Roka Petroviča in Bojana Križaja, medtem ko so med predstavniki narodov, ki so imeli takih primerov nacionalnih rivalstev v svoji športni zgodovini mnogo več in so jih zaradi tega precej bolj vajeni, tako ali tako nekaj najbolj vsakdanjega.
Skratka, samo po sebi mi je strašansko všeč, da imamo na sončni strani Alp »team Pogi« in »team Rogla«, všeč so mi debate med predstavniki obeh in niti v sanjah si ne bi želel nič drugega. No, pod točko dve svoje navijaške širine in strpnosti pa sem pripravljen iti še velik, zelo velik korak dlje. Tako kot od nikogar od vas ne pričakujem, da se bo zaljubil v Slovenko in imel otroke z njo, lahko popolnoma razumem, če se vam nekaj podobnega zgodi med spremljanjem športa, športnikov in športnic. In to mislim smrtno resno. To ni nekaj, kar bi spodbujal in za kar bi si želel, da bi se dogajalo množično. A če se zgodi, bodi tako.
Če se vam zgodi, da vas nekaj nekako pritegne k športniku, ki prihaja iz kakšne druge države, in si ne morete pomagati, da ne bi navijali zanj – prav. Ne bom rekel super, je pa popolnoma v redu in prav. Naj bo, želim vam veliko užitkov. In če je kdo med vami na tak način vzljubil Jonasa Vingegaarda ter v teh dneh v srditem boju na Dirki po Franciji navija zanj, velja vse zapisano. Naj bo. Seveda tega ne bom spodbujal in si ne želim, da bi bilo množično, a v nasprotju z marsikom to razumem in spoštujem. Naj bo, je popolnoma v redu in prav.
Toda na žalost v teh dneh kolesarske evforije opažam nekaj povsem drugega in drugačnega. Opažam, medtem ko z osuplostjo spremljam slovenske športne navdušence, njihove komentarje na spletnih portalih, njihove objave na družbenih omrežjih in še kaj. Z vso pretresenostjo in nejevero gledam, berem, pa berem ponovno, da bi se prepričal, da se mi ni zmešalo. In z vprašanjem, ali je mogoče, da se je zmešalo komu drugemu. Oziroma kar velikemu številu drugih. Gledam na dan Slovenčevega neuspeha, gledam na dan njegovega uspeha.
Gledam in kristalno jasno je, da ne gre za ljudi, ki bi se športno zaljubili v Vingegaarda in si po tej logiki ne bi mogli pomagati. Več kot očitno je, da gre za slovenske športne navdušence, ki spremljajo nastope slovenskega kolesarja in bi navijali za kogarkoli, ki bi ogrožal njegovo zmago na Touru. Ker zgolj in samo navijajo proti njemu. Proti Slovencu. Proti Pogačarju. Da ne bi zmagal, da bi ga tako kot lani premagal njegov danski tekmec in da bi ga, če Jonasa iz tega ali onega razloga ne bi bilo, pač premagal kdorkoli drug. Na kakršenkoli način in za vsako ceno. V ekipi Jumbo Visma ali v katerikoli drugi.
Seveda sem pojav opazil že lani in že lani se mi je zdel strašljiv, a sem ga morda lahko vsaj za silo prebavil, ker je v rumeno-črnem vozil tudi Primož Roglič. In četudi v boju za končno zmago ni bil on, je pri vsem skupaj nekako sodeloval in je bilo morda mogoče razložiti, zakaj njegovi navijači niso želeli Pogačarjevega končnega slavja. Morda. Ampak le in samo morda. Letos pa niti to ne. Daleč od tega. Ne samo, da je tudi letos v boju za skupno zmago en sam Slovenec, tokrat kakega drugega slovenskega kolesarja ni v nobenih kombinacijah moštev, ki tako ali drugače pogledujejo proti vrhu.
Še več, če bi se že silil iskati povezavo z Rogličem, bi celo prišel do ugotovitve, da bi Primoževi navijači morali najbolj navijati ravno za Pogačarja. Če namreč želijo, da bi letošnji zmagovalec Gira še kdaj dobil priložnost naskakovati Tour, potem res ne vem, kako točno lahko tako priložnost pričakujejo v primeru, da bi ga drugič zapored kot kapetan osvojil Vingegaard. A res ne vem, zakaj sem sploh zavil sem, ko pa bi stvar morala biti kristalno jasna tudi brez tega ovinka. Sovraštvo, ki se je iz nekega bizarnega, povsem povsem zgrešenega razloga izpred treh let med nekaterimi – močno preštevilnimi! – slovenskimi kolesarskimi navdušenci oblikovalo do Tadeja, je enako absurdno, kot je nedopustno in vredno vsega obsojanja.
Bruhanje spletnega in gostilniškega ognja, ki iz tega sovraštva izhaja, pa je tako huda zmota in zabloda, da se mi njegovi avtorji lahko le globoko smilijo. To ni moraliziranje o Slovencih, pa kako malo nas je, pa kako bi morali držati skupaj. To tudi ni kakšen patetičen poziv, kot bi lahko sklepali iz naslova zapisa. Je le osvetlitev in poudarjanje grozno napačnega dojemanja nečesa, kar bi morali preboleti dva dni, kaj šele tri leta pozneje. In le kdor si te napake trmasto noče priznati, se gre te dni lahko to noro križarsko vojno, v kateri smo poraženci vsi.
