In v naslednjih dnevih, ko je bolj kot ne postalo jasno, da bo rumena majica še drugo leto zapored odšla na Dansko, se je le še stopnjevalo. »Je našpikan, a ne?« »Kaj praviš, nekaj mora jemati?« »Je možno, da ima nekaj v kolesu? Ali to lahko skrijejo?« Takšna in podobna vprašanja so me vse od takrat pogosto pozdravila ob prihodu v to ali ono družbo. Vprašanja, ki to sploh niso, saj so si praktično v isti sapi na njih odgovarjali kar sami. Vprašanje je bilo zastavljeno zgolj zato, da je bilo lahko podano lastno mnenje. »Ta pa je našpikan!« »Stoodstotno nekaj jemlje.« »Nekaj so pogruntali.« »Nihče me ne bo prepričal, da je to mogoče na špagete in piščanca.« »Ni možno, da je tole na pan y agua (na kruh in vodo),« so dejali tisti, ki so želeli izpasti še posebej strokovno. Teorij pri tem ni manjkalo. Ena boljših, bolj bizarnih, je bila tista, da ima Jonas Vingegaard v telesu nekakšne receptorje, ki jih lahko v skrajni sili izključi in potem ne čuti več bolečine. Potem pa še svizec zavije čokolado …
Tovrstna vprašanja in namigovanja brez vsakršnih dokazov kavč in šank strokovnjakov ter vseh tistih »fotrov v Jumbo Visma dresih na precej dragih kolesih« me že dolgo ne motijo več. Pravzaprav jih bolj kot ne preslišim oziroma odplaknem z vrčkom mrzlega. Prepričevati prepričanega je pač sizifovo delo.
Vse to spada zraven, vse to je žal sestavni del kolesarstva. V nasprotju z nogometom, košarko, tenisom, pa čeprav … Ah, o tem kdaj drugič. V kolesarstvu je tista osnovna postavka prava pogosto obrnjena na glavo. Vsak je kriv, dokler ne dokaže, da je nedolžen. Tudi to je zapuščina Lancea Armstronga, Jana Ullricha, Marca Pantanija, Bjarneja Riisa, Tylerja Hamiltona, Floyda Landisa in podobnih. Vse to je posledica tiste praznine, ki zija na seznamu zmagovalcev Toura.
Če je bil v preteklosti nekdo videti predober, da bi bil resničen, po navadi res ni bil. Resničen namreč. Če je bil videti kot raca, plaval kot raca in kvakal kot raca, še ni bilo nujno, da je bil dejansko raca. In kogar je pičila kača, ta se boji še zvite vrvi. V tej luči popolnoma razumem skepticizem in mislim, da moramo biti previdno skeptični zaradi vsega, kar se je zgodilo oziroma dogajalo v preteklosti. Zato je prav, da se tudi med letošnjim Tourom Vingegaard in Pogačar nista mogla izogniti neprijetnim vprašanjem. »Razumem ljudi, da postavljajo to vprašanje in se sprašujejo. Vemo, kaj se je zgodilo v preteklosti, in nekateri še vedno niso pozabili tega obdobja,« je na tovrstna vprašanja odgovarjal Pogačar. »Vsa ta vprašanja razumem in vem, da je težko zaupati. A lahko rečem le, da ne jemljem ničesar takega, česar ne bi dal tudi svoji hčerki, in definitivno ji ne bi dal nobene droge,« pa je odgovarjal Vingegaard.
Ključna vprašanja bi sicer bržkone morala biti usmerjena drugam, na drug naslov. V poštni nabiralnik v švicarskemu Aiglu, kjer ima sedež UCI. Odkar je na začetku leta 2021 predal dopinške kontrole v roke ITA (International Testing Agency), so (začasno) suspendirali le enega samega kolesarja iz svetovne serije. Kolumbijca Miguela Angela Lopeza enkrat v začetku tega tedna. Ali to pomeni, da je doping izkoreninjen ali pa testiranje preprosto ni ustrezno? Ali je karavana (skoraj) povsem čista ali pa sistem znova ne deluje? Dokler se bomo bolj nagibali k tistemu drugemu, bo dvom o verodostojnosti tovrstnih predstav, kot jo je denimo na tisti uri resnice prikazal Vingegaard, neizogiben.
Kot že rečeno, je vsekakor prav, da se na glas sprašujemo in pogovarjamo o dopingu. O vseh oblikah dopinga. Pravzaprav je, če ne že nujno, pa vsekakor dobrodošlo. A ne sprašujmo in pogovarjajmo se o dopingu zgolj takrat, ko nam to ugaja. Ko je to voda na vaš/naš mlin. Moti me, da niti enega tovrstnega vprašanja niso/niste postavljali konec maja. Ko je neki drug kolesar Jumbo Visme v kronometru kljub sneti verigi na podoben način kot Vingegaard sesul vso konkurenco.
Preden skočite name, niti pod razno ni namen tega zapisa, da bi zasejal zrno dvoma o čistosti rezultatov Rogliča (in Vingegaarda). O čistosti Rogličeve krvi in rezultatov niti najmanj ne dvomim. Oziroma ravno toliko, prav nič več in prav nič manj, kot dvomim o Vingegaardovih. Če nas je preteklost česa naučila, potem je to to, da v kolesarstvu za nikogar ne gre dajati roke v ogenj.
Tele vrstice so zgolj poziv, da imejmo iste vatle za vse. Ne glede na potni list ali barvo dresa. Da na vse skupaj ne gledamo kot vse tiste mame, ki na govorilnih urah z vsemi štirimi branijo svoje poredne sinove. Rekoč, da naš pa zagotovo že ni tak in da je sosedov mulec vsega kriv.
Zdi se mi vsaj malce hinavsko in precej neokusno, da vsi tisti, ki so pred slabima dvema mesecema v nebo povzdigovali Primoža Rogliča in njegovo vožnjo za anale na poti proti Svetim Višarjam, danes javno pozivajo na linč Jonasa Vingegaarda. Kot da Vingegaard in Roglič ne vozita za isto ekipo, kot da nimata na voljo iste tehnologije in istega »know-howa«.
Zato bi veljalo v tem lovu na danske čarovnice vendarle malce stopiti s pedal. In se vendarle raje držati tistega, da je vsak nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda. Ker ko obtožujete Jonasa, hote ali nehote, vede ali nevede, obtožujete tudi Primoža.
