Malo se mi je smilil nekdanji nemški kolesar Jens Voigt, ko sem tretjič pogledal čudež na Svetih Višarjah in poslušal, kako je moral s cmokom v grlu spremljati velemojstrovino v režiji Primoža Rogliča. Prvič je bilo v okolici preglasno, da bi slišal karkoli drugega kot vzklike podpore slovenskemu šampionu. Pa nisem bil blizu znanega romarskega središča onstran slovensko-italijanske meje; svet se je za tistih nekaj minut, ko je posta(ja)lo jasno, čemu smo priča, ustavil tudi pred športno dvorano v Sevnici, kjer je kakšnih sto rekreativcev (od)igralo nek veteranski turnir. Drugič je bilo sredi noči, ker se pač spodobi nazdraviti takšnemu podvigu, čas pa, saj veste, kar leti. Tretjič, včeraj dopoldne, ko so bogsigavedi katerič v preteklih 16 urah silile solze v oči, sem vendarle slišal, kako je omenjeni komentator na Eurosportu pospremil razplet neponovljive sobotne etape. Zanimalo me je predvsem, ali se bo s prepoznavnim, malce zoprnim nemškim naglasom posul s pepelom, ker je olimpijskega prvaka nekaj dni prej hladnokrvno odpisal in ga označil za kolesarja, ki bo v svoji karieri izmed tritedenskih dirk osvojil le Vuelto. Ni se, pa je imel sijajno priložnost, da mu postavi zaslužen spomenik. Da ne bo kakršnekoli pomote, Jensu Voigtu nikakor ne zamerim pogumne in drzne napovedi, s katero je Rogliču nehote morda celo pomagal. Nemec očitno pač ni poznal zasavske trme, čeprav je odraščal v vzhodni Nemčiji, kjer tudi imajo kakšnega »knapa«. Na Višarjah jo je spoznal, če je že v Tokiu ni prepoznal …
Ko je najtežje, ko je videti, da gre vse k vragu, ko dobi naslednji boks udarec v trebuh, ko bi marsikdo vrgel puško v koruzo, ko se zazdi, da je res največji »baksuz« v kolesarskem svetu in širše, takrat postane – največji. Najmočnejši, nepremagljiv. Ker si reče, naj gre vse v tri p…, pardon, krasne, in gre naprej. Še močnejši, kot je bil. Na Višarje je šel kot še nikoli. Drugič v istem dnevu, ker on se pač (kot edini) lahko dopoldne odpelje gor na ogled proge malce pretegnit noge.
Vrhunski slovenski potapljač Samo Jeranko je navzočim na trening kampu na Krku medtem povedal anekdoto, kako ga je Primož nekoč poklical, da bi prišel k njemu trenirat, ker se na določeni globini v telesu pojavi podobno stanje kot v zaključkih vzponov, ko mora človek iz telesa iztisniti še zadnje atome moči. Menda je Roglič že v prvem poskusu, čim mu je Jeranko razložil, kako se mora sprostiti in pripraviti, brez vdiha zdržal več kot štiri minute! Toliko o trmi in zmogljivostih našega superšportnika.
Ni še rekel zadnje, verjemite mu na besedo. »Saj veste, kaj mi še manjka,« so besede, ki vzbujajo sanje slehernega navijača, da na Touru morda vseeno že letos še enkrat izzove srečo. Če izpolni še svojo največjo željo, uf, potem bi bila zgodba res popolna. Že zdaj je epska. Hollywood, posnemi že prekleti film o smučarskem skakalcu, ki je prodal motor, da si je kupil specialko ...