Gospod Igor Barišić, podite iz hiše, v kateri ste gost

Rast zmajev sem spremljal vse od tistih kaotičnih poletnih dni, od tiste famozne tiskovne konference, bizarnega gostovanja v Luksemburgu. Spremljal sem jo skozi vzpon, na katerega ni kazalo, pa če si dogajanje spremljal od blizu ali daleč. Tudi če si si nadel očala z najbolj optimistično dioptrijo. Prednost je rasla, državni naslov je postajal neizbežen, prišla je dvojna krona.

Tekme in tiskovne konference, ki sem jih v tem času izpustil, bi lahko preštel na prste ene roke. O tem smo na straneh vašega in našega časopisa poročali dosledno, korektno. Celovito. In razumljivo je, da si nismo zatiskali oči niti takrat, ko je bila letos najboljša ekipa slovenskih zelenic v težavah. Natančneje; ko je bil v težavah klub. Roko na srce, ni jih bilo malo, a zdelo se je, da se vse te težave rešujejo pravočasno. Da so bili časovni okviri ob tem pošteno raztegnjeni, ni treba posebej poudarjati, a bile so rešene. Bilo je obdobje, ko je kazalo na velike korake v pravo smer. Kazalo je, da zeleno-bela barka jadra v mirne vode, kakršnih v zadnjih letih ni videla niti z daljnogledom. Pa so se pri vodstvu Olimpije na vse to v zaključku sezone, pravzaprav na njen zadnji dan, na dan, ko bi moralo biti slavje popolno – podelali. Posrali.

Slavje je namreč imelo tudi kakšno lepotno napako. Nekaj se praviloma mora zgoditi, tu in tam je kakšna črna pika neizbežna. Deloma so ga pokvarili Celjani, ki so četo Alberta Riere v zadnjem krogu ugnali še drugič v tej sezoni in poskrbeli, da je nekoč velikanska prednost na vrhu lestvice po zadnjem sodnikovem žvižgu sezone znašala »le« še šest točk. Grenko-sladko je bilo tudi zaradi dejstva, da se poslavlja strateg, ki je ekipo iz že omenjenih kaotičnih razmer popeljal na prestol slovenskega klubskega nogometa. Ta kolumna ni nastala zaradi prvega, niti zaradi drugega. Ne, v kadrovsko politiko Olimpije se na tej strani ne bom vtikal. Vtaknil pa se bom v poteze, ki so me kljub vsemu – na zadnji dan sezone! – uspele presenetiti. Čeprav je tudi našemu in vašemu športnemu dnevniku natanko takšen položaj še predobro poznan.

Med obračunom Olimpije in Celja je po delu zahodne stožiške tribune, ki je namenjen predstavnikom medijev, krožilo sporočilo. Sporočilo, ki ste ga v zadnjih dveh dneh, če vsaj bežno spremljate slovenski klubski nogomet, zagotovo prebrali. »Spoštovani, v imenu vodstva NK Olimpija vas obveščamo, da preklicujemo vabilo na novinarsko, ki je sklicana za ponedeljek, 22. 5.2023. za vse novinarje Sportkluba. Lep pozdrav PR NK OLIMPIJA,« je pisalo. Pustimo ob strani tiskarske škrate, ki to niso, če so, pa v takšnem sporočilu tako ali tako ne bi smeli imeti prostora. Pustimo ob strani dejstvo, da so pri Olimpiji elektronsko sporočilo naslovili z »Preklic vabila za novinarje Šport TV«. Kdo ve, katerega od dveh nosilcev pravic za prenose 1. SNL so dejansko mislili ...

Dobro, pravega dvoma, da so v ljubljanskem klubu odprli bojno fronto z novinarji Sportkluba, ni bilo. Za kaj je šlo? Albert Riera si je s svojimi pestrimi medijskimi nastopi v zaključku sezone, ko je večkrat (prvič ekskluzivno za EkipoSN) omenjal, da s strani vodstva še vedno ni prejel nobene ponudbe, prislužil kazen. Kazen v obliki odpovedanih intervjujev in medijskih aktivnosti. Novinar Sportkluba je intervju po dogovoru z Majorčanom v petek (dan pred zadnjo tekmo) vseeno opravil. Najprej moram razčistiti, da namen te kolumne nikakor ni obramba ali zagovarjanje novinarskih kolegov iz konkurenčne medijske hiše. Še več – s tem intervjujem in s potezo tako novinarja kot Alberta Riere imamo na našem uredništvu tudi nekaj težav, zaradi katerih smo se počutili izigrano, a tega perila ne nameravamo prati v javnosti. Ne pade nam niti na pamet. Medtem ko nekomu drugemu ...

Prepoved prihoda na današnjo napovedano tiskovno konferenco klubskega vodstva Olimpije je ob znanih razlogih zanjo milo rečeno – absurdna. Gre za noro, neverjetno, nerazumljivo početje, ki ne sodi v civiliziran svet. Ne sodi v državo, ki je še vedno demokratična. Ne sodi v družbo, ki bi morala tovrstne poskuse cenzure poznati le iz šolskih učbenikov za zgodovino. Dejstvo je, da je medij dobil priložnost, da naredi intervju, in to priložnost je seveda pograbil. Naredil je intervju s trenerjem državnih prvakov, s človekom, ki je osvojil dvojno krono, za nameček pa še s človekom, ki po takšni sezoni pri Olimpiji ostaja brez pogodbe. Na tem mestu si upam trditi, da v svetu športa ni (neodvisnega) medija, ki bi takšno priložnost za ekskluziven pogovor zavrnil. Ni (neodvisnega) novinarja, ki bi jo izpustil iz rok.

Olimpija se ni odzvala le kalimerovsko. Vodstvo se ni odzvalo, kot bi se odzvali mali otroci – pri čemer to še zdaleč ni bilo prvič. Odzvalo se je absolutno nedopustno. Pokazalo je, da ji ločevanje hrušk in jabolk povzroča ogromno težav. Notranja pravila Olimpije so stvar kluba. Lahko se z njimi ne strinjamo, a se v to nimamo nobene pravice vmešavati. Kazen za Alberta Riero bi bila – dokler je Španec pod pogodbo – povsem v njihovih rokah, čeprav se zdaj, ko je jasno, da zapušča zmajevo gnezdo, na to najbrž tudi on požvižga. Za to kaznovati predstavnike sedme sile, ki so opravljali svoje delo?

Da zaobjamemo bizarnost Olimpjinega odziva, lahko scenarij umestimo tudi na mednarodno sceno, ki je lahko marsikomu bližje. Predpostavimo, da Lionel Messi zapušča PSG in odloči se, da bo v javnosti opral vse perilo, ki je bilo umazano med njegovim bivanjem v Parizu. Odloči se, da svoje izjave zaupa določenemu mediju, ta medij pa ponudbo argentinskega zvezdnika zavrne, ker sklene, da to najverjetneje ne bi ustrezalo vodstvu pariškega velikana. Se ne bi v tistem trenutku vprašali, za kakšen medij gre? Za kako neodvisen in verodostojen? Ne bi tega medija avtomatično označili za »prodanega«? Ta medij je več kot očitno pod nadzorom silnih katarskih milijonov, več kot očitno je v žepu neskončno bogatega Nasserja Al Khelaifija. Predvsem pa nikakor ni neodvisen medij, ki bi si želel opraviti najboljše možno delo, ki bi bil v službi javnosti in bi se trudil predstaviti širšo sliko. Celotno sliko. In tukaj se je zalomilo drugič.

Novinarskim kolegom iz Sportkluba je treba namreč priznati tudi to, da so svoje delo želeli opraviti profesionalno. V oddaji Pod prečko, kjer se bodo nocoj predvajali izseki intervjuja, bi namreč morala gostovati Igor Barišić in Matevž Vidovšek. Predstavnik vodstva in igralec oziroma predstavnik ekipe. Tri vpletene strani, vsaka bi imela priložnost povedati svoje. Pa vam je najbrž jasno, da je v zasedbi gostov prišlo do naknadne spremembe. Igor Barišić je ustvarjalce oddaje vprašal, ali jih je sram. Sram, ker v njegovo hišo vstopajo nepovabljeni. V njegovo hišo. Gospod Barišić je na tej točki vnovič prestopil mejo. Prestopil jo je odločno in na veliko. Avtokratsko vedenje zanj najbrž funkcionira znotraj ekipe, znotraj kluba. Drugje ne sme. Kaj več mora preprečevati naša državna ureditev. Da so pred njim poskušali že mnogi, tudi večji, vplivnejši, drži kot pribito.

Gospod Barišić o Stožicah govori kot o svoji hiši, o nas, predstavnikih medijev, pa kot o nepovabljenih gostih. Sprevrženo, pokvarjeno. Poditi iz hiše, v kateri nisi doma, v kateri si gost. Novinarji so pokrivali Olimpijo, ko je ta igrala še na Bežigradu. Olimpijo pokrivamo zdaj, ko igra v Stožicah, in pokrivali jo bomo jutri. V Stožicah ali kjerkoli že pač. Tudi takrat, ko bo Igor Barišić za zeleno-bele zgodovina. Pa ne gre le za nas, novinarje. Daleč pred njegovim časom so hodili navijači. Tisti, ki so, so hodili zvesto, strastno, pripadno. Vsi ti ljudje so v Sloveniji plačevali davke. Prav tako živimo v Ljubljani in skozi takšne ali drugačne kanale financiramo mestno občino, njen obstoj in razvoj. Po več linijah je torej jasno, komu in v kolikšni meri pripadajo Stožice. Gre za stadion, ki ga – to moramo poudariti – ne bi bilo brez župana Zorana Jankovića. In če smo ravno pri tem, brez gospoda Jankovića v trenutni Olimpiji tako ali tako ne bi bilo še marsičesa drugega. O tem čivkajo vrabčki na vejah. Stadion je v občinski lasti, Olimpija zanj ne plačuje najemnine. Igor Barišić v Sloveniji ne plačuje davkov. Igorja Barišića včeraj, ko je bila Olimpija nekje drugje in nekaj drugega, ni bilo tukaj. In ne bo ga tukaj, ko se bo vladavina trenutne vodstvene garniture končala. Po vsem tem torej ni težko sklepati, kdo je gost. V tej državi. V Stožicah.