Eden izmed fantov, ki ustvarjajo odličen podkast Enotnost, je že pred časom potegnil sijajno primerjavo oziroma pri opisu st(/r)anja v zmajevem gnezdu uporabil angleški pregovor. Olimpija na vrhu prvenstvene lestvice je kot slon na vrhu drevesa. Nihče ne ve, kako je prišel tja, vsi pa vedo, da bo prej ali slej padel z njega. In ko bo enkrat zgrmel dol, bo pošteno počilo.
Bilo je tam enkrat sredi usodnega leta 1991, ko je bila rajnka Jugoslavija že dolgo na avtocesti za pekel in pogubo. In bilo je sredi televizijskega dnevnika Yutel, ko je voditelj Goran Milić med branjem spremljevalnega besedila ob grafikah, ki so se izrisale na zaslonu, izrekel antologijske besede. Besede, ki so postale del jugoslovanske mitologije, jugoslovanskega leksikona. »Evropska skupnost izraža zaskrbljenost nad sranjem v Jugoslaviji.« Sledil je kratek premor. »Oprostite, gre za tiskarskega škrata, moralo bi pisati 'stanjem v Jugoslaviji'. Čeprav ... Moram reči, da tudi napisano ni povsem napačno. Opravičujemo se, sami pa presodite, ali je šlo za namerno napako,« pravi Milić v videu, ki ga še dandanes lahko najdete na Youtubu.
Čeprav lestvica morda kaže drugače, bi tudi stanje v Olimpiji lahko opisali z obema besedama. Treba jim je sicer priznati, da vsaj s trenerjem (ter nekaterimi okrepitvami) kljub začetnim pomislekom in dvomom, kot vse kaže, niso zgrešili. Albert Riera, ki ob prihodu v zmajevo gnezdo ni bil deležen ravno tople dobrodošlice, se je izkazal za darilo z neba. Španec ima očitno trenerski »šmek«. Riera bi lahko postal Guardiola za siromake oziroma Guardiola z AlịExpressa. S časom pa še kaj več ko to. Olimpija pod njegovim vodstvom niza zmage, za nameček pa si njen veliki tekmec Maribor kar sam koplje globoko luknjo, v kateri bo prezimil. Olimpija ima v tem trenutku izmed vseh prvouvrščenih moštev v evropskih prvih ligah najvišjo prednost pred drugouvrščeno ekipo.
A glej paradoks – namesto da bi navijači Olimpije uživali v eni najboljših sezon v zadnjih letih, vsaj kar zadeva prvenstvo, in se naslajali nad težavami večnega tekmeca z vzhoda države, prihodnost kluba vzbuja vse več skrbi. Ni jih malo, ki so prepričani, da je ljubljanska nogometna pravljica zgrajena na trhlih temeljih in da se vse skupaj lahko hitro podre kot hišica iz kart. Črni oblaki se kljub odličnim rezultatom kopičijo, zaupanje v vodstvo kluba pa se bliža ledišču.
Dolgov seveda ni, če pa morda že so ...
Od kod razlogi za tolikšno nezaupanje? In to v trenutku, ko je ljubljanski klub na zanesljivem kurzu za naslov državnega prvaka, pri tem pa se spogleduje z nekaterimi rekordi? Razlogi so večplastni. Nekaj dvomov zagotovo izvira iz preteklosti. Ni minilo še niti dvajset let, odkar se je Olimpija že resetirala in začela z ničle. Pete lige. Osel pa gre bojda le enkrat na led. Oziroma kogar je pičila kača, ta se boji zvite vrvi. Nezaupanje izhaja iz preteklosti in morda v še večji meri netransparentnosti. Dolgov ni, so vodilni možje zatrjevali še pred tedni. Dolgovi morda so, čeprav niso povsem prepričani, a če so, bodo poplačani, so obrnili ploščo pred dnevi.
Ne ve se, ne kdo pije ne kdo plača. Predvsem to slednje. Delius, Barišić, Dollinger in druščina se z vsemi močmi upirajo v vrata omare, iz katere kukajo okostnjaki. Dolgujejo, če dolgovi seveda obstajajo, nekdanjim igralcem, nekdanjim trenerjem, nekdanjemu lastniku ... Bogu in narodu. Ter piceriji v Trbovljah. Izgovori/odgovori, da je za dolgove kriva nekdanja vodstvena garnitura, pa je sprenevedanje »par excellence«. Sprenevedanje, ki se ga ne bi sramovali niti veliki vrači naših življenj tam na začetku že omenjenih devetdesetih.
HBO bi lahko posnel nogometno različico serije Zmajeva hiša (House of the Dragon). Materiala jim ne bi (z)manjkalo. Tu ne gre, kot bi vas rada prepričala Adam in Igor, za sovražno nastrojenost medijev in širše javnosti, ampak zgolj za kolektivno nezaupnico. Zaupanje si je pač treba prislužiti, to pa ne gre le s predstavami na igrišču, ki so ob koncu dneva zgolj in samo fasada na hiši. O njihovem delu (in ugledu) navsezadnje veliko pove obisk tekem. Klub, ki je z naskokom prvi na lestvici, na derbiju z najbližjim zasledovalcem na tribune ne more privabiti več kot dva tisoč duš. Zaokroženo navzgor. Le redki verjamejo tej zgodbi. In sporočila za javnost ter grožnje s tožbami tega ne bodo spremenile.
Adam Delius, Igor Barišić, Christian Dollinger in navsezadnje tudi Albert Riera bodo nekoč zapustili Ljubljano. Španec morda že v kratkem, ko mu bo dokončno pošlo potrpljenje in se bo preselil na bolj zelene oziroma bolj urejene travnike. Olimpija bo po drugi strani ostala. Kje in v kakšnem stanju, pa je tisto, kar najbolj zanima oziroma skrbi privržence kluba. Predvsem tiste, ki vidijo dlje od zelenice in letošnje sezone. Recimo jim pravi navijači.
