Letalske vozovnice so plačane, hotelske sobe rezervirane in prav tako poravnane vsaj delno, tam pa nas tako ali tako čaka vse, kar je bilo že pred časom pripravljeno za podaljšani vikend vsesplošnega rajanja in za prav tako neizbežno veliko slavje. Slovenska glasba, slovenska družba, slovenske barve na vsakem koraku, malodane slovenska četrt v nemški prestolnici. Pač tako, kot se spodobi za spremljanje evropskih prvakov do trenutka, ko bodo to postali še enkrat. Ker seveda bodo. Le kako lahko ne bi? Le kaj bi kadarkoli lahko šlo pri vsem tem narobe? Tako sem razmišljal in se obnašal jaz, tako so razmišljali in se obnašali moji kolegi in prijatelji, tako ste razmišljali vi. Tako je živela cela Slovenija, tako smo delovali mediji, tako je kot po kakšnem vnaprej pripravljenem scenariju teklo vse. Le kaj bi kadarkoli lahko šlo narobe? No, pravzaprav le ena stvar.
A kaj ko je ta stvar tista tako zelo osnovna, tako zelo prvinska, tako zelo oh in sploh najpomembnejša, tako brutalno čudovita in tako čudovito brutalna. Vsi mi »Berlinčani« smo nekako uspeli pozabiti na njegovo veličanstvo Šport. V paradoksu vseh paradoksov nas je udarilo po glavi in hkrati ugriznilo v r*t nekaj tako zelo lepega. Najlepšega. Zgodil se nam je šport. Udaril nas je šport. Ugriznil nas je šport. Če dovolite vulgarizem na robu dopustnega, nam je šport je*al vse po spisku. Zgodilo se nam je vse, zaradi česar se z njegovim veličanstvom ne more primerjati prav nič in zaradi česar ga imamo tako noro radi. Zaradi česar rinemo vanj, ga dihamo s polnimi pljuči, prilagajamo njegov ritem ritmu naših src, ga srkamo, ga obožujemo, odkrivamo in spoznavamo.
Kako hudiča nam ga torej ni uspelo odkriti in spoznati dovolj, da se nam ne bi mogel zgoditi. Da nas ne bi mogel udariti. Da nas ne bi mogel ugrizniti. Kako hudiča nam ga ni uspelo odkriti in spoznati dovolj, da nas bi mogel zasačiti tako nepripravljene, tako ranljive, tako neodporne in tako zelo na napačni strani vpliva njegove vsemogočnosti? Se zavedate, da so Poljaki postali tisto, kar smo skozi zgodovino našega športa tako zelo radi bili mi in na kar smo pogosto bili ponosni? In ali se zavedate, da smo v zadnjih dveh tednih (in s kar precejšnjo predhodno podlago) mi bili vse, kar smo vsa ta leta prezirali, ko so – na primer – Rusi plačali letala in hotele za pot na svetovno nogometno prvenstvo v Južno Afriko. Kako smo si lahko to dovolili?
Krasno je, da je bila slovenska košarka vzorčni primer, kako lahko iz luzerske mentalitete zraste zmagovita miselnost. Krasno je, da smo od patetičnega proslavljanja poraza v četrtfinalu domačega EuroBasketa pred devetimi leti prišli do točke, na kateri smo se bili pripravljeni zadovoljiti zgolj z odličjem in se res veseliti zgolj vnovičnega zlata. Krasno je, da so vsi košarkarji govorili, da jim peto mesto ne pomeni nič, da smo tako čutili tudi mi in da ste tako čutili vsi vi. Toda nekako nam je vsem skupaj uspelo iti korak predaleč. Ali celo več korakov. Nekje nam je uspelo izgubiti stik s sprejemljivim in smo to, da se ne bomo zadovoljili z manj kot s kolajno, začeli zamenjevati z nečim povsem drugačnim, povsem zgrešenim, absurdno napačnim.
Namreč s tem, da se nam ne more zgoditi, da bi ostali brez nje. Brez kolajne. V zavesti večine od nas celo zlate. Izgubili smo stik s športom, z njegovo definicijo in z njegovimi osnovnimi zakonitostmi. Povsem smo pozabili na še zadnje trohice ponižnosti in povsem zanemarili nujno spoštovanje do športa samega, do tekmovanja, do nas samih kot novinarjev, košarkarjev, navijačev, sponzorjev – skratka do vseh vpletenih v to zgodbo. Predvsem pa do nasprotnikov. Do tekmecev. Do vseh tistih igralcev in ekip, ki so v naš film vstopali s precej bolj zdravimi nastavki – pač tako, kot smo to znali početi mi, preden smo se predali kolektivni oholosti.
Zelo iskren bom z vami – čeprav sem se skupaj z vami pripravljal na konec tedna v Berlinu, sem se zelo bal možnosti polfinalnega obračuna s Francijo. Začelo me je skrbeti, ko je izpadla Srbija, ki smo si jo v nekakšni skupni ošabnosti vnaprej izbrali za nasprotnika na predzadnji stopnički. In še bolj me je skrbelo, ko so Francozi uspeli preživeti tako dramo v osmini finala proti Turčiji kot dramo v četrtfinalu proti Italiji. »Daj Francuze, da se igramo,« mi je v glavi odzvanjal napev s slovenskega reprezentančnega avtobusa po zmagi nad našimi olimpijskimi krvniki v skupinskem delu v Kölnu. Saj ne potrebujete prevoda, kajne?
Morda pa potrebujete poudarek, kako zelo se ta napev ne bi smel zgoditi košarkarjem, kako zelo se njegova objava ne bi smela zgoditi za to zadolženim in kako zelo se vsem nam ne bi smelo zgoditi sprejemanje in celo občudovanje tega. Le kaj nam je bilo? Morda bi za silo šlo skozi, če bi Francoze res poslali domov. Ob možnosti, da se Slovenija z njimi ponovno sreča, pa je vse skupaj delovalo kot ultimativno igranje z ognjem. Si predstavljate, kako spektakularno bi jih lahko dobili po nosu zaradi tega? No, zagotovo si predstavljate, kajti pravzaprav smo jih dobili še prej in še bolj. Francozi so tam – v polfinalu čakajo naše košarkarje in vse nas, da se bomo z njimi igrali. A kaj ko naših zvezdnikov na ta zmenek ne bo, mi pa imamo čudovito izbiro med brezzveznim obiskom Berlina tja v tri dni ali enako izgubljenim denarjem za odpoved vozovnic in hotelov.
Ker to ni bil film. To je življenje, to je šport. In še enkrat življenje in še enkrat šport kot njegova sijajna, genialna, edinstvena imitacija. Še najmanj pa je resničnosti šov, kakršnega smo ob vsem spoštovanju do te slovenske medijske institucije lahko spremljali na programu Pop TV, absolutnega liderja nekontrolirane histerije, h kateri smo po nekaj lončkov v prvi polovici tega meseca pristavili vsi ustvarjalci medijske krajine. Vedno sem bil navdušen, kako so sposobni marsikaj, česar se dotaknejo, spremeniti v čisto medijsko zlato – v primeru košarkarjev pred petimi leti, ki so jih takrat prvič prevzeli od TV Slovenija, celo dobesedno.
Toda nekje na tej poti ustvarjanja kuharskih spektaklov, iskanja plesno-pevskih talentov, ženitve obupanih samcev, Kmetije in športnih vsebin jim je nekako uspelo izgubiti občutek in zavedanje, da vse to ni eno in isto. Da je šport iz tega izrazito izvzet. Da ne moreš preprosto določiti datuma finalne oddaje, vanj usmeriti vse pozornosti, vseh misli, vseh besed in vsega denarja ter se obnašati, kot da imaš v rokah scenarij brez možnosti odstopanja od njega. Šport tega ne prenaša. Šport tega ne oprošča. Ne verjamem v višje sile in ne trdim kakšne traparije v slogu, da je kdorkoli karkoli zaklel in da se je kaj moralo zgoditi. Gre za to, da bi moralo biti ves čas jasno, da se lahko zgodi. In da je vsakdo, ki mu to ni bilo jasno, dodal kamenček v mozaik povečevanja možnosti za to, da se zgodi.
Pri čemer ne gre več za kamenčke, temveč za prave skale, če nadcenjeni kolega Peter Vilfan začne prenos četrtfinala proti Poljski z informacijo, da je na tribunah malo slovenskih navijačev (poklon tistim, ki ste bili!) in da jih neprimerno več prihaja v petek (torej danes) na polfinale, v katerem se bo Slovenija pomerila s Francijo. In če že pred prenosom poslušamo, koliko je še na voljo vozovnic in vstopnic za polfinalne ter koliko za finale. In če se vmes napoveduje informativna oddaja za čas takoj po tekmi, v kateri gosti nameravajo analizirati polfinalnega nasprotnika, trženjski vidik vnovičnega slovenskega boja za odličja in vse ostalo, kar pač spada zraven vsem nam zagotovljenega berlinskega vikenda v slovenskih barvah. Še najbolj pa zagotovljenega njim, ki današnjega petka brez slovenskega polfinala niso predvideli niti v sanjah – na sporedu je bil zapisan pred … Kmetijo.
