In da ker ga ne morejo, saj se kaj takega resnično ne bi spodobilo po nobenih kriterijih, Slovenijo čaka zelo mučno obdobje čakanja na trenutek, v katerem bo preteklo dovolj časa za spodobno odstavitev. Če ste ob tem pomislili, da opisujem večer preteklega petka, vas ne bom držal v negotovosti nič dlje od teh nekaj stavkov. Ne opisujem zelo toplega junijskega večera, temveč nadvse hladen marčevski. V nasprotju s tokratnim »prevajalcem« je tedanja prevajalka dejansko znala tako nemško kot slovensko. Ni šlo za kvalifikacijski dvoboj, temveč za prijateljsko srečanje. In na slovenski klopi ni sedel Matjaž Kek, temveč njegov predhodnik z začasnim vmesnikom v podobi Igorja Benedejčiča – torej Tomaž Kavčič. Ne samo da je ob svojem selektorskem debiju tedanji izbranec vodstva Nogometne zveze Slovenije in – da ne bo kakšne pomote – velikega dela slovenske javnosti izgubil z visokih 0:3, še bolj so s spoznanjem, da to ne more in ne sme biti to, udarile neke druge zadeve.
Več kot očitno je bilo, da je že pred prvo – in to celo prijateljsko?! – tekmo v reprezentanci izbruhnil spor. Da je Kavčič izgubil nadzor nad slačilnico in odnose v njej – kar bi, pomislite, zaradi dolgoletnega poznavanja te generacije nogometašev moral biti njegov najmočnejši adut. Da je ekipa tako zelo brez repa in glave, da celo kot jeklo močan izgovor prve tekme v tem primeru ni mogel priti v poštev. Predvsem pa, da dolgoletni mentor številnih slovenskih igralcev za tako izpostavljen položaj ni primeren, zaradi popolnega pomanjkanja nadzora nad svojim javnim nastopanjem. Če smo zelo prizanesljivi, kajti neusmiljena javnost in slovenski komedijanti so tedanjo selektorjevo podobo na tisti tiskovni konferenci opisali s precej drugačnimi, precej močnejšimi in – bodimo iskreni – tudi precej bolj primernimi besedami. Da, tako grozno je bilo.
Naj se torej nekaj razumemo. Če nekdo reče, da Slovenija od Srečka Katanca 2.0 do Matjaža Keka 2.0 (torej od Katančevega drugega mandata do Kekovega drugega mandata, če vam ni blizu računalniški jezik) ni naredila selektorskega koraka naprej, se z njim ne morem strinjati. Še več. Ko se odgovorni na čelu z Radenkom Mijatovićem niso odločili za nadaljnje sodelovanje s Katancem, so to storili kvečjemu nekaj let prepozno. Ob tem velja nujen dodatek, da je bila krivda narodnega heroja uvrstitev na milenijsko evropsko in svetovno prvenstvo manjša, kot se je zdela tedaj in kot smo mu jo očitali vi, mi, jaz. Na splošno za tisto obdobje do Basla in tamkajšnjega neverjetnega preobrata (saj se spomnite, Slovenija je vodila z 2:0, Josip Iličić pa je imel pred porazom z 2:3 na nogi 3:0 in neposredno uvrstitev na Euro v Francijo) si Srečko zasluži nekaj opravičil. Pa čeprav so si že tedaj njegovi odnos, nastop, (ne)spoštovanje in prijemi zaslužili vse kritike, ki so jih dobili. Ko se je našteto stopnjevalo in ko se je na krilih tega stopnjevanja podrlo vse, pa je bila odsotnost uspehov le pika na i, ne glavni razlog.
In izbira Kavčiča v danih okoliščinah – še enkrat – nekaj, pod kar smo se bili pripravljeni podpisati malodane vsi. Enako, kot smo se bili pripravljeni podpisati pod oceno, da Kavčičevih nezmožnosti nismo mogli, nismo znali predvideti in da je bilo ob tem spoznanju treba čim prej ukrepati. No, še bolj večinsko, po vseh kriterijih plebiscitarno, pa smo izbrali Keka. Človeka, ki bi – verjemite mi, tudi če vam tega ne bo nikoli povedal on – lansko jesen lahko odšel praktično kamorkoli oziroma vsaj na številna boljša, bolj odmevna, bolj udarna, bolj prepoznavna, lažja in tudi bolje plačana delovna mesta. Izbral je morda najtežjo in najbolj nehvaležno pot, za nameček je postavil pod vprašaj svoj status tako junaka zadnje uvrstitve na veliko tekmovanje kot čudodelca na klopi Rijeke. S tem pa je Sloveniji dal najboljšega, najbolj izkušenega, najbolj uglednega strokovnjaka, kar ga je kadarkoli imela na selektorski klopi. Dal ji je strokovnjaka, kakršnega si po nobenem kriteriju ne bi mogla privoščiti, če ne bi bila ona Slovenija, on pa Slovenec. Pika.
Vztrajam pri tem, da je bilo selektorsko zaporedje logično – pri čemer bi lahko šel še bolj nazaj in v obdobju prejšnjega predsednika NZS, zdaj svetovno slavnega Aleksandra Čeferina, govoril o upravičenosti končanja prvega Kekovega mandata, imenovanja in odstavitve Slaviše Stojanovića ter Katančevega prihoda. Najbolj iskreno na svetu z nobeno od teh potez nisem imel problema, nobeni nisem nasprotoval, četudi kakšna – ni važno, katera – ni bila moja najljubša. Predvsem pa tudi pod črto najdlje trajajočega obdobja popolne neuspešnosti v zgodovini slovenskega nogometa ne mislim, da je bilo karkoli z izjemo nekaj prepoznih potez napačno, kaj šele zgrešeno. Pomislite in bodite pošteni: praktično vsakokrat ste dobili tisto, kar si vas je največje število najbolj želelo. Vse do danes, vse do točke, na kateri nimate pojma, kaj si morate želeti. Kaj je prav si želeti. Kaj si je v takih položajih treba želeti. Tako kot, priznam, nimam pojma jaz.
Drži, prav ima vsakdo, ki pravi, da Kekova ekipa v petek zvečer ni odigrala nič boljše od Kavčičeve 15 mesecev prej. In da bi po glavi dobila z enako rezultatsko silo kot Kavčičeva, če ne bi imela – pa brez zamere, Vid Belec – v vratih Jana Oblaka. A ga je imela, ker ima Keka, tega se moramo zavedati pod točko ena. Kek je v zelo hitrem času vzpostavil red, vzpostavil hierarhijo, vzpostavil odnose, v katerih cirkusi iz prejšnjih selektorskih obdobij niso več mogoči. Naj se razumemo, zraven niso vsi najboljši slovenski nogometaši, a stvari so rešene jasno, pregledno in brez repov. Tako kot se rešujejo stvari v selektorjem odnosu do javnosti in medijev. Tiskovna konferenca v taistem prostoru taistega stadiona je prišla kot popolno nasprotje Kavčičeve farse: bila je poklon spoštovanju, odnosu, gledanju resnici v oči, analizi, prevzemanju odgovornosti, iskanju pravih odgovorov. Bila je vse, kar tak nastop v takih časih mora biti. Tudi zato je Slovenija z velikimi koraki prišla na zelo visoko točko selektorskega razvoja, na kateri pa je ravno zaradi tega še toliko bolj pereče in še toliko težje vprašanje, zakaj se še vedno nič ne premakne na igrišču.
Zakaj se je Avstrija na vstopu v letošnje poletje nad Slovenijo znesla enako, kot se je – in tedaj je bila celo v boljši formi – znesla na vstopu v lansko pomlad? Zakaj po nekaj znanilcih iz Izraela ni premikov na področju intenzivnosti, mehanizmov, zavzetosti, predanosti, srčnosti? Zakaj, zakaj, zakaj? Petkova podoba je bila tako neobetavna, da bi v tem trenutku nekateri že na glas menjali selektorja, preostali pa bi o tem zelo resno razmišljali. Če selektor ne bi bil Kek. Če ne bi bil tak, kot je. In če ga ne bi dobili na način, na kakršnega smo ga dobili – z dolgim razvojem, celo evolucijo položaja, na katerem imamo zdaj človeka, ki seveda ne more biti popoln – ker nihče ni –, ima kakšno svojo ahilovo točko, a je tako zelo blizu optimalnosti, da ji bližje verjetno ne bi bilo mogoče priti. Nihče noče menjati selektorja. Ne v mislih, kaj šele z besedami, kaj šele z dejanji. A kaj nam je potemtakem storiti, če se stvari ne premaknejo in če – predvsem – se ne bodo premaknile še naprej? Slovenski nogometaši so v vsem tem času imeli blažen mir. Bolj blažen, kot bi ga imeli kadarkoli.
Verjetno jim je odleglo vsakokrat, ko se je na tnalu znašel kateri od selektorjev, saj je to pomenilo, da bodo težave ostale zapakirane na tak način in da se bo zadeva pod naslednjim šefom strokovnega štaba po potrebi ponovila. Kar nekajkrat se dejansko je, celotna generacija igralcev je iz nadarjenih fantov na začetku dvajsetih zrasla v mladeniče na pragu (ali celo čezenj) tridesetih. Izgubljena generacija, jo je že označil eden od najbolj cenjenih novinarskih kolegov – in kot stvari stojijo zdaj, ni bil daleč od resnice. Predvsem pa je to generacija, ki ji iz različnih razlogov nikoli ni bilo treba prevzeti odgovornosti. V teh turbulentnih časih slovenskega reprezentančnega nogometa se je v luksuznih avtomobilih in sobah s petimi zvezdicami uspešno skrivala za Katančevimi izpadi, za njegovimi vrači, za Kavčičevim srepenjem v prazno in še za čim. V – da ne bo pomote – krvavo zasluženem razkošju, ki dandanes pripada nogometnim zvezdnikom in zvezdicam, si takega statusa v reprezentanci nikoli niso zaslužili. Gledano v celoti, pri čemer nekaj posameznikom seveda delam krivico.
Ne statusa, ne privilegijev, ne zaščite, ne udobnosti in ugodnosti, ne pregovornega ptičjega mleka. In vse to si zdaj morajo zaslužiti. Čas je. Ni se več mogoče skriti, ne bo se več mogoče skriti, nihče jih ne bo rešil s kričanjem »zamenjajte selektorja«. Tokrat ne. Tokrat se bo krivce dokončno in nepreklicno iskalo drugje. V prvi vrsti – a ne samo – pri njih. V sistemu njihove nedotakljivosti, neizpostavljenosti, popolne zaščite in občutka, da so mnoge stvari samoumevne, da nimajo česa izgubiti in da prava podoba na igrišču pride brez prave podobe na drugih področjih, drugače ne gre.
